Naša beseda

  Junaki našega časa   Junaki našega časa, so v bistvu junaki vseh časov. To so tisti   ljudje, ki uspejo premagati svoj strah in doseči cilj. Ljudje, ki so dobri in pomagajo drugem, ne glede na težave, ki takšno dejanje spremljajo. Moč in pogum sta vedno atributa, ki jih povezujemo z junaštvom. Sicer pa, junake srečamo vsak dan. To je sosed, ki se odzove takoj v času, ko ga potrebujemo. To je neznanec, ki pomaga starejši osebi na ulici. To je sošolec, ki se najde zraven, če si v težavah. To je sestra, ki mi pomaga naučiti se teorijo glasbe, čeprav ima lastne obveznosti. Brat, ki si vzame čas in mi razloži nalogo. Junake srečamo v knjigah, v filmih in jih občudujemo. Martin Krpan nam vedno privabi nasmeh na obraz, ker je velik, simpatičen, iznajdljiv, hkrati pa pogumen, samozavesten in nekako blizu. Čutimo ga kot znanca, ki bi nam lahko pomagal, tudi če bi sami bili v težavah. Junaki so podobni, časi pa so drugačni. Relja Nikolajević, 7. c  

  JUNAKI DANAŠNJEGA ČASA  Martin Krpan je slovenska umetna pripovedka , ki jo je napisal Fran Levstik leta 1858 .  Govori o tem, da je v vasici Vrh je v starih časih živel Martin Krpan, ki je bil močan in silen človek. Moja izbira je bil zato, ker je svojo moč uporabljal v dobro in se ni brigal samo zase. Moj najljubši dogodek iz pripovedke je, ko je Krpan brez besed porazil Brdavsa, ki je bil prepričan, da bo zmagal.  Menim, da    je Krpan junak tudi današnjega dne, saj navdihuje veliko mladih in tudi   starejših. Junak v filmu Gajin svet, ki sem ga izbral, je oče, saj je ustavil zločinca in rešil hčerko in njeno prijateljico. Zame so pravi junaki tisti, ki imajo naslednje lastnosti: prijaznost, poštenost, iskrenost, skromnost, pogum, ko je potreben. Tisti, ki se bori za dobro, da bi izboljšal svet, je pravi junak. Že na primer pomoč pri domači nalogi je pot do junaštva. Junak ne potrebuje izjemnih sposobnosti ali moči. Že najmanjši dosež...

KDO PA SO JUNAKI NAŠEGA ČASA ? Za mene je ena izmed junakinj našega časa Malala. Malala je pakistanska aktivistka za pravico do izobraževanja žensk in najmlajša dobitnica Nobelove nagrade. Najbolj znana je po boju za človekove pravice, predvsem pravice do izobraževanja in pravice žensk v rodni dolini Svat v Pakistanu, kjer je lokalna Talibanska vlada večkrat prepovedala izobraževanje v šolah. Leta 2012 je bila na šolskem avtobusu napadena s strelnim orožjem. Napadalec je vprašal za njeno ime, nato pa proti njej usmeril pištolo in trikrat ustrelil. Ena od krogel jo je zadela v čelo in je nezavestna in v kritičnem stanju. Toda Talibani so ponovili naklep njenega umora, ki pa pa je povzročil narodno in mednarodno podporo. Leta 2013 je postala najbolj znana najstnica na svetu. V letih 2013, 2014 in 2015 jo je revija Time uvrstila med 100 najvplivnejših ljudi na svetu. Leta 2014 je prejela Nobelovo nagrado za borbo proti zatiranju otrok in mladine v pravici do izobraževanja. S 17-...

Luša Zakšek, 7. c  

Lara Kalamar, 7. b Iva Perš, 7. a  

Klemen Vinkovič, 7. c Sanja Purgaj, 7. c Eva Horvat, 7. b                                                                                                  Nika Hraščanec, 7. a Vita Nonkovič, 7. c Laura Azola, 7. a Mia Lebar, 7. b

  Bil je mrzel dan in zapadel je sneg, jaz pa sem morala v hiši pisati domačo nalogo.  Kar naenkrat pa nekdo potrka na vrata. Bila sem začudena in odšla sem odpret.  Pred vrati je stal velik mož z vrečo angleške soli. Najprej sem mislila, da je prišel očka, zato sem se mu opravičila, ker še nisem   naredila hišnih opravil. On pa se je zasmejal in se mi predstavil kot Martin Krpan. To me je zelo presenetilo, saj sem se ravnokar učila o njem. Povabila sem ga noter in mu skuhala čaj, saj je prepotoval dolgo pot po snegu. Pripravila sem mu pecivo, ki ga je spekel moj brat, in sadni čaj.  Ko je pojedel in popil, me je vprašal, če bi se šla kepat in naredit snežaka. Rekla sem mu, da žal ne morem, saj moram napisati nalogo. Nasmehnil se je in mi ponudil pomoč. Sprejela sem jo in odšla sva pisat nalogo. Hitro sva jo naredila, saj sva skupaj znala več.  Ko sva končala, sem pripravila torbo za ponedeljek in se toplo oblekla. Odšla sva ven na sneg, naredila sva prvega...

  V tem spisu je hmmmmmm no ja, recimo, da to sploh ni spis, temveč samo razlaga mojih sanj. V glavnem to so bile le burne sanje. Pri slovenščini smo v šoli brali zgodbo Martin Krpan. Naslednjo noč se mi je pa to čisto zares sanjalo. Na enkrat sem se znašla na Dunaju in to pred velikim dvorcem. Verjetno vas zanima kako sem vedela, da sem na Dunaju, haaaa, ja pisalo je in to na veliki tabli. Kar na lepem se   mi je pred očmi pojavil lep konj in sem takoj pomislila: ,,Ta pa mora biti od Martina Krpana.'' Šla sem naprej po mestu in mi je nasproti prišel velik, močan, mišičast moški. Nisem ga poznala. Predstavil se mi je, da je Martin Krpan. Prosila sem ga, naj dvigne konja, da mi pokaže, če je res tako močan. Res dvignil ga je, brez kakršnega koli napora, mišice so se mu kar napele. Nato je konja odložil. Dvignil je z eno roko   mene in   z drugo cesarja, ki je šel mimo. Tako sva v zraku na Krpanovi roki sedela na eni jaz na drugi cesar. Potem smo vsi skupaj odšli...

Nekega dne je kralja Matjaža predramil hrup izven njegove jame. Hotel se je dvigniti, ampak ga je dolga siva brada, ki se je že devetkrat ovila okoli stare kamene mize, zadržala. Ko si je sivo brado odvijal od mize, se je močan hrup še bolj približal. Videl je, kako so se vlažna tla in apnenčev strop z malimi tresljaji začela tresti. Za las se je umaknil padajočemu kapniku, ki bi ga skoraj zadel. Vzel je mošnjo zlatnikov, ki so mu še ostali in se med potjo spraševal, zakaj jih je tako malo. Vrata so bila skoraj zataknjena, saj so bila iz velikega mrzlega kamna. Čeprav jih je kar enostavno odprl, je opazil, da so na drugi strani opraskana in delno uničena. Zunaj je bilo vroče in sonce mu je sijalo v oči. Ko si je z roko podržal senco čez oči, je opazil, da so pred njim velike »zgradbe«, ki se premikajo na skoraj vse načine. Izgledali so kot veliki vozovi, ki so goreli, saj so za sabo puščali veliko dima. Videl je, kako se stroj z velikim kolesom vrti in si napolnjuje velike železne žl...

  Nekoč je živela deklica, ki so jo klicali Rumena kapica. Zbolel ji je dedek, zato ga je obiskala. S seboj je imela hamburger, pomfri, pico in kokakolo. Prinesla mu je tudi računalnik, da mu ne bo dolgčas. S skirojem se je odpravila do njegove hiše. Na poti je srečala volka. VOLK (drvi s štirikolesnikom, se ustavi): Kam pa kam, Rumena kapica? RUMENA KAPICA (začudeno, prestrašeno): K dedku. Korono ima, pa ga grem obiskat. VOLK: Kaj pa nosiš v tej veliki torbi? RUMENA KAPICA: Same dobrote iz McDriva, da ne bo lačen, pa računalnik, da mu ne bo dolgčas. VOLK (zvito): U, kako lepo! Kje pa živi ta tvoj dedek? RUMENA KAPICA: Zakaj neki? Ga misliš pojesti? VOLK (zgroženo): Seveda ne! Vegetarijanec sem, poleg tega ne želim dobiti korone. RUMENA KAPICA: No, super, pa pojdiva! VOLK: Ja, ampak, ti kar pospravi ta tvoj ubogi skiro. Blato je, z njim ne moreš nič. Skoči lepo na moj štirikolesnik. RUMENA KAPICA: Si nor? Držati morava razdaljo 3 metre. VOLK: Točno! Skoraj bi pozabil. Prideta do de...

Filiji so konjički, ki živijo v veliki razkošni vili. Zraven njih je brlog, v katerem živi velik medved. Nekega lepega sončnega dne se Robi odloči govoriti s kraljico in jo vprašati, če lahko gredo ven. ROBI: Pozdravljeno, veličanstvo, rad bi vas nekaj vprašal. KRALJICA: Oh, živijo, Robi, ti samo vprašaj in ni me treba klicati veličanstvo, reci mi samo Anastazija. ROBI: Mene zanima, če se lahko gremo ven pred hišo lovit? KRALJICA: Ja, samo pazite, da ne zbudite medveda. Govori se, da je že šel spat. ROBI: V redu, bomo zelo previdni. Robi gre ostalim povedat, da se lahko grejo ven lovit ampak zaradi navdušenja pozabi omeniti, da morejo paziti, da ne zbudijo medved, ki že spi. Vsi se zelo zabavajo nakar pride medved. MEDVED: Kdo tako moti moj spanec, rad bi malo zadremal. Filiji takoj zbežijo nazaj v hišo. Vojaki, ki imajo krila se postavijo na streho nato pa se zasliši poveljnik. POVELJNIK: Filiji v napad!!!!! Medved se zelo prestraši in začne bežati. Ko vse to zas...

  Dogaja se v zaprtem vlažnem in mrzlem okolju. Je v obliki hangarja, kjer Damijan Cray hrani pomembne dele za rakete. Alex je privezan na stol. ALEX; Oblečen enostavno v belo majico in  kavbojke.                                                           DAMIAN CRAY; Oblečen elegantno v suknjiču z rdečo kravato.                                  SILA 3; Oblečeni vojaško v vojnih suknjičih in opremljeni s pištolami. DAMIAN CRAY: No Alex. (Odpre škatlo.) Vidim, da te je vseeno mikalo, da si se vrnil na otok. (Vzame steklenico viskija.) Vidiš to steklenico. Je eden najboljših viskijev na svetu. Steklenica stane preko 7.000 dolarjev . (Odpre steklenico in si nalije kozarec.) ...

  A N T H O N Y         H O R O W I T Z OPERACIJA   STRELA Alex Rider     Agent Crawrey      Gospod Spaka     Stražarji       Ian Rider         Nadia   Vole      Gospod Sayle      KRATEK OPIS Na lepo sončno jutro se je Alex zbudil ob poslušanju na zvonjenje zvonca pred vrati. Pogledal je na uro ter opazil, da je komaj 3:00 zjutraj. Skozi okno svoje sobe je opazil policista. Gospodinja hiše je že vstala in odprla vrata. Alex je iz jedilnice slišal, da mu je umrl stric, njegov edini sorodnik.  Ni verjel, da je umrl v prometni nesreči, zato je odšel na najbližje odlagališče odpadnih avtomobilov. Tam je res opazil stričev avtomobil, ampak ni bil poškodovan od prometne nesreče. Skoraj po celi strani je bil preluknjan z luknjami od nabojev izstreljenih od puške. Ko je poizvedo...

  A N T H O N Y         H O R O W I T Z ORLOV NAPAD Alex Rider       Gospod Cray     Henryk      Jasen Gregorovič       Stražarji      KRATEK OPIS Na lepih počitnicah nenadoma Alex zagleda staro ladjo, ki pluje k pomolu. Vidi tudi človeka, za katerega sumi, da naj bi ubil njegovega strica. Naslednji dan pa razstrelijo hišo Selininega očeta. Alex ve, da je to naredil Jasen. Seveda mu policija ne verjame. Ugotovi, da je   za tem slaven zvezdnik Cray. Alex pove MI6, ampak ne ukrepajo. Zato se na misijo spravi sam. Ko se pritihotapi v laboratorij, skoraj umre, ampak se reši s pomembnimi informacijami. Cray pa ugrabi Selino ter ga prisili, da preda ključ do jedrskega napada, ter tudi ključ do orlovega napada. Ker se je odločil, da   ne pokliče MI6, zabrede v še večjo godljo. Jasna ustrelijo na letalu, čeprav Alexu še vedno pove mračno...

 Povedala vam bom zgodbo o naših počitnicah. Šli smo kampirat v kamp. Povedali so mi, da je ta kamp v gozdu, ampak naj me ne bo nič strah, saj je tam čisto varno. Tako sem se veselila, da celo noč nisem mogla zatisniti oči. Zjutraj smo vstali že ob sončnem vzhodu. Preden smo se odpravili, smo preverili, če so vsa okna zaprta in vrata zaklenjena. Med potjo smo se pošteno nasmejali, saj nam je mama pripovedovala zgodbe, ko sta bila z očkom še otroka. Mati in oče se namreč poznata že od malih nog, saj sta bila soseda. Ko smo prispeli, smo se najprej malo razgledali naokrog. Bilo je zelo lepo, čeprav sem si umazale čisto nove športne copate. Videli smo, kako listje pada z dreves, ptice letajo in kostanji že ležijo po tleh. Nato smo se šli razpakirat. Z očkom sva bila zelo hitra, zato nama je mama naročila, naj greva nabrat drva, ker bomo zvečer zakurili. Medtem ko sva se sprehajala, so se nama pljuča napolnila s svežim zrakom. Zvečer smo se imeli zelo lepo, ampak sem malo pogreša...

 Nekoč je živel otrok po imenu Miha. Miha se je že zelo veselil jeseni, saj je rad opazoval barvno listje in poslušal ptice. Končno je prišla jesen in Miha je materi pomagal zlagati drva. Ker je bil že večer, sta Miha in njegova mati odšla v hišo. Stopila sta skozi vrata in si obula copate. Oče je sedel na kavču in bral časopis. Mihi je povedal, da je v vas prišel hudoben virus in da vas lahko reši le čaroben kostanj, ki je skrit globoko v gozdu. Miha je vedel, da je virus smrtonosen in se odločil rešiti vas.  Ko je zjutraj posijalo sonce, je šel v gozd, da bi poiskal čaroben kostanj. Zjutraj je bila zelo gosta megla in ko je deček prišel v gozd, se je takoj izgubil. Bilo ga je zelo strah in mislil je, da ne bo nikoli več videl svoje družine. Bil je na robu joka, ampak tedaj je zagledal visoko drevo. Listi na tem drevesu so žareli in Miha je mislil, da je zašel v čaroben gozd. Nenadoma je na tleh zagledal nekaj majhnega in svetlečega, in to ni bil list. Bil je čaroben kostan...

Avtor knjige je Thomas Brezina, naslov knjige, ki sem jo prebral, pa je Na sledi piratom z Bodenskega jezera. Knjiga se mi zdi zelo zanimiva zato, ker govori o pustolovščini. V knjigi nastopa veliko oseb, glavne osebe so Aksel, Dominik, Lieselotte ali Lilo in Popi ̶   njeno pravo ime je drugače Pavla, a je to ime zanjo grozljivka. To knjigo sem si izbral zato, ker so mi bile platnice knjige všeč in ko sem prebral prvo poved v knjigi, mi je bila zelo duhovita in zanimiva. Knjiga ima 131 strani. Na začetku govori o tem, kako so potovali z vlakom in kako je dekle izgubilo ravnotežje v Dominikovem naročju. Na koncu knjige pa je, da teta spozna nekega lovca, ki jim pomaga v stiski. Moj najljubši odlomek govori o tem, kako je v Dominikovo naročje padlo dekle. Nekega sončnega dne je Dominik bil na železniški postaji, ko je naenkrat v njegovo naročje padlo dekle. Krivo pa je bilo to, da se je vagon prehitro odpeljal in ga je zamudila. Medtem ko je padala v Dominikovo naročje, pa ...

  A N T H O N Y         H O R O W I T Z OKOSTNJAKOV   OTOK Alex Rider     Agent Crawrey      Sabina      Stražar      Alan Bunt General Sarov      Conrad      Agent Turner      Agentka Troyeva To knjigo sem izbral zato, ker so mi všeč kriminalke in bolj pustolovske zgodbe. V tej je veliko pustolovščine in zanimivih pripetljajev. Enako kot veliko mogočih načinov, da se misije najstniškega agenta Alexa končajo prehitro. Knjiga je zanimiva iz več vidikov, saj vsebuje vse različne teme in je večinoma razdeljena na 2 dela (misiji). Moje najljubše poglavje je, ko se reši iz prve misije in ga agenta pošljeta na dvotedensko misijo. Tam se stvari še bolj poslabšajo, saj je njihov skrivni vhod v resnici velika past, kjer umreta agenta, ki sta se pretvarjala, da sta oče in mama Alexu. Tam ostane Alex sam z č...

  V petek, 25. 9. 2020, je sedmo- in osmošolce, ki so se letos prijavili k bralni znački, obiskal poseben gost, Andrej Rozman - Roza, ki je letos tudi prejemnik večernice, nagrade za najboljše mladinsko delo. Prejel jo je za knjigo Rimuzine in črkolazen. Osmošolka Veronika ga je pozdravila, na kratko predstavila, mu prepustila besedo, da se sam predstavi, na koncu pa se mu tudi zahvalila in v imenu nas vseh podarila sliko našega učenca v spomin. Darila se je zelo razveselil.   Veseli smo bili, da smo ga lahko videli v živo in ga lahko vprašali, kar nas zanima. Nekaj od vprašanj, ki smo mu jih zastavili. Koliko knjig je napisal? Še sam ne ve, koliko knjig je napisal.   Kdaj je začel pisati pesmi? S pisanjem pesmi se ukvarja že od drugega razreda.   Katera je bila njegova prva pesem? Njegova prva pesem je imela naslov Semafor. Napisal jo je pri sedemnajstih letih. Meni je bil obisk Andreja Rozmana Roze zelo všeč. Na koncu sem ga prosila tudi za njegov avt...