Bil je mrzel dan in zapadel je sneg, jaz pa sem morala v hiši pisati domačo nalogo. Kar naenkrat pa nekdo potrka na vrata. Bila sem začudena in odšla sem odpret. Pred vrati je stal velik mož z vrečo angleške soli. Najprej sem mislila, da je prišel očka, zato sem se mu opravičila, ker še nisem naredila hišnih opravil. On pa se je zasmejal in se mi predstavil kot Martin Krpan. To me je zelo presenetilo, saj sem se ravnokar učila o njem. Povabila sem ga noter in mu skuhala čaj, saj je prepotoval dolgo pot po snegu. Pripravila sem mu pecivo, ki ga je spekel moj brat, in sadni čaj.
Ko je pojedel in popil, me je vprašal, če bi se šla kepat in naredit snežaka. Rekla sem mu, da žal ne morem, saj moram napisati nalogo. Nasmehnil se je in mi ponudil pomoč. Sprejela sem jo in odšla sva pisat nalogo. Hitro sva jo naredila, saj sva skupaj znala več.
Ko sva končala, sem pripravila torbo za ponedeljek in se toplo oblekla. Odšla sva ven na sneg, naredila sva prvega snežaka, nato drugega in še tretjega. Ko sva naredila vse tri, sva se začela kepati. Kmalu zatem je prišla domov moja družina, starši iz službe, brat pa iz šole. Družini sem predstavila Martina Krpana. Bili so začudeni. Skupaj smo naredili še štiri snežake, torej smo jih imeli na dvorišču sedem. Do večera smo bili zunaj in se kepali. Zvečer pa je mama pripravila hrano, skupaj smo pojedli večerjo. Ker je bil šele petek, je Martin Krpan ostal čez vikend pri nas.
V nedeljo, ko se je poslavljal, mi je obljubil, da se k nam vrne čez eno leto. Ko je odšel, sem bila žalostna in sem jokala. Zato sem vsak večer odštevala dneve v pričakovanju njegovega ponovnega prihoda.
Aja Kovač 7. a
