V tem spisu je hmmmmmm no ja, recimo, da to sploh ni spis, temveč samo razlaga mojih sanj. V glavnem to so bile le burne sanje. Pri slovenščini smo v šoli brali zgodbo Martin Krpan. Naslednjo noč se mi je pa to čisto zares sanjalo.
Na enkrat sem se znašla na Dunaju in to pred velikim dvorcem.
Verjetno vas zanima kako sem vedela, da sem na Dunaju, haaaa, ja pisalo je in
to na veliki tabli. Kar na lepem se mi je
pred očmi pojavil lep konj in sem takoj pomislila: ,,Ta pa mora biti od Martina
Krpana.''
Šla sem naprej po mestu in mi je nasproti prišel velik,
močan, mišičast moški. Nisem ga poznala. Predstavil se mi je, da je Martin Krpan.
Prosila sem ga, naj dvigne konja, da mi pokaže, če je res tako močan. Res dvignil
ga je, brez kakršnega koli napora, mišice so se mu kar napele. Nato je konja
odložil. Dvignil je z eno roko mene in z drugo cesarja, ki je šel mimo. Tako sva v
zraku na Krpanovi roki sedela na eni jaz na drugi cesar.
Potem smo vsi skupaj odšli na cesarjev grad. Tam nas je na
veliki mizi pričakalo bogato kosilo. Med kosilom smo se pogovarjali o boju, no
sta se pogovarjala, saj meni ni bilo nič jasno. Govorila sta o …….. no, niti ne
vem, razumela in slišala sem samo, da bo Brdavs to, Brdavs ono.
Po opravljenem kosilu smo skupaj odjahali na kraj boja.
Martin Krpan me je rotil: ,,Pojdi čim bolj vstran, saj bo kri špricala na vse
strani.'' Oddaljila sem se, na varno razdaljo. Zaslišala sem Brdavsa rekel je:,,
Pazi na sebe in na vse svoje znance, če se karkoli zgodi mojemu konju, bo
hudo.''
Cesar in jaz sva se
s kočijo odpeljal nazaj na dvor, kjer je
bilo najbolj varno. Kmalu se je na dvoru pojavil Martin Krpan z nekakšno palico
v roki, na kateri je bila nabodena Brdavsova glava. Dovolj mi je bilo vsega,
zato sem ga prosila naj me odpelje domov. Vzel je svojo kobilico, nanjo naložil
sol, na vrh soli pa še mene. Kobilico je dvignil in smo šli. Bilo me je kar
precej strah, saj sem sedela zelo visoko.
Odložil me je pred
vhodom. Mojega doma se je zelo razveselil, saj je končno lahko odložil kobilico
in mene je varno dostavil domov. Zaslišala sem: »Dobro jutro, zbudi se!« Pomislila sem, kako je mogoče, da se tako
poslavlja. Odprla sem oči in tedaj sem se zavedala, da so to bile le sanje.
Ampak ni mi pa bilo
jasno, kako sem na Dunaju vse razumela, saj tam govorijo nemško, jaz pa
nemščine ne obvladam. No ja, očitno je v sanjah vse mogoče, vsaj v mojih.
Nuša Zauneker, 7. c
