Naša beseda

  Avtor : Anna Woltz Naslov: Mavec Glavne osebe : Felicija (Fic, 12-letnica), sestra Brina (9 let), očka in mama, Adam (15 let), Primula (10 let), nedonošenček Benjamin, osebje v bolnišnici (sestra Jasmina, dr. Metelko)   Zakaj sem si izbrala to knjigo : Knjigo mi je priporočala knjižničarka v knjižnici  Komu je knjiga namenjena : mladim, staršem in odraslim osebam Zakaj bi jo priporočala drugim : Mogoče zato, da bi spoznali, da ločitev ni najhujša stvar na svetu, da so še hujše stvari, ki se lahko zgodijo. Opis najljubšega odlomka iz knjige : Prikimam. Ko Jasmina prepeva, ni več sramežljiva bolniška sestra. Je super zvezda. Njen glas je poln in topel in ima raskav prizvok, da se kar ježim po temenu. Če bi bila jaz novorojenček v robotski zibelki, bi tako ali tako živela naprej. Enostavno zato, da bi lahko pogosteje poslušala ta glas. Nenadoma nad glavo zaslišim tih zvok. Čisto na kratko, nato pa je spet tišina. Ozrem se navzgor in vidim, da Adam in doktor...

MY DAY I wake up at twenty past six. Then I brush my teeth at half past six. After that I brush my hair. I put on clothes at quarter to seven. I have breakfast at seven AM. I go to the bus station at half past seven. My lesson starts at twenty past eight. So I have lessons from twenty past eight to quarter to one. I go to the bus at quarter past one. After that I have lunch at two PM. I watch TV from three PM to half past three. I have dinner at seven PM. Before bed I take a shower and I put on my pyjamas. I go to bed at half past eight.  by Š. P., Year 6   MY DAY First, I get up at seven o’clock. Then I brush my teeth and get ready. At eight o’clock I put on my jacket, grab my school bag and I walk to school. My lessons start at twenty past eight and I finish school at quarter to one. Then I walk home and at one o’clock I have a lunch. Then I do my homework and I go outside whit my dog at quarter to two. At two o’clock I go to music school, and then I have a piano lesson at...

 PRIJATELJ Prijatelj ne more biti vsak, tudi če je še tako velik junak. Prijatelj je lahko le tisti, ki odpre svoje srce, ki je vedno prost za te, ki smeje in joče se s tabo, ki ob slovesu žalostno gleda za tabo, ki ob snidenju objame te toplo, ki ve, da s tabo vedno vse dobro bo, ki ti da objem, tudi če ga ne prosiš, takega prijatelja vedno v srcu nosiš. Zoja Kos, 6. c

  V dolini za devetimi mesti je živelo dekle po imenu Genofefa. Imela je sestro dvojčičo in vsaka je imela svojega psa. Sestri je bilo ime Genopepa. Črnemu psu je bilo ime Geri, rjavemu pa Gorge. Genofefa je ima dolge črne lase, eno oko je imela modro, drugo rjavo. Bila je visoka in suha. Zelo rada se je oblačila v črno-zelena oblačila in imela je psa Gerija. Njena sestra Genopepa je imela kratke rjave lase. Bila je majhna in oblačila se je v pisana oblačila. Njenemu psu je bilo ime Gorge. Nekega vročega poletnega dne so se odločili, da se opravijo do potoka. Če so želeli priti do potoka, so morali skozi debelo staro drevo, v katerem so živeli škratje, ki so bili zelo nagajivi. Nosili so zelene kape, rdeče majice in velike čevlje. Vsi so se jih bali. Ko so prišli do drevesa, so zelo počasi vstopili, saj jih je bilo strah. Niso vedeli, kaj jih čaka. Vstopili so in ugotovili, da je vse čisto normalno in da škratov ni doma. Hitro so oddrveli do konca drevesa. Bolj so se približevali...

Pred davnimi časi, v čisto navadnem mestu,  čisto navadnega poletja,  je živela deklica. Ime ji je bilo Neža. Neža je bila drugačna od njenih prijateljev. Imela je velike sanje.   V sanjah je Neža vsako noč odpotovala v pravljičen svet. V njem so živeli vsi junaki pravljic. Tam je bila vas, v kateri so živeli junaki pravljice Laži. To so bili: dekla v čudni hiši pa tudi trije bratje, ki so jo snubili. V tem svetu je bil otok, na katerem so živeli otrok in njegova mati z mačko, psom in kačo iz pravljice Čarobni prstan. Tam je bil tudi gozd iz pravljice Kako je lisica nehala biti zvita. Pa tudi veličasten grad, v katerem je živel cesar, kateremu so bila pomembna samo oblačila. Pa še veliko več pravljičnih likov. Neža je vsako noč, ko je odpotovala v ta čudežni svet pravljic, opravila novo zadolžitev. Ona je bila otrok, ki je zakričal, da je cesar brez oblačil. Ona je pomagala tretjemu bratu obrniti njivo, da so z nje stresli zelje. Vsako noč se je preselila   v novo pr...

  Živel je deček po imenu Maks. Bil je zelo dober nogometaš. Treniral je pri revnem klubu, ki je zaradi njega zelo uspel. Tam je treniral do enajstega leta.  Nato so ga povabili v boljši kljub po imenu Borusia Dortmund. Tja je odšel, ker so ga trenerji in njihovi pomagači spremljali pri njegovih igranjih v prejšnjem klubu.  Ko je Maks dopolnil osemnajst let, je bil v Borusini v prvi postavi. Imeli so prijateljsko tekmo proti Barceloni. Takrat je Maks prvič igral proti tako dobremu klubu in igralcem. Na tej tekmi je odigral zelo dobro. Trener Barcelone ga je povabil, da bi igral za njih. Maks je takoj rekel, da bi, ker je to njegov najboljši klub in si je vedno želel igrati zanj.  Tako je prestopil k Barceloni igral za njegovo najljubše moštvo in si uresničil sanje in kariero. Denis CIGÜT   6. b

  Letos si za božič želim koš za košarko in morda kakšno knjigo. Drugim želim veliko sreče, zdravja in srečno novo leto! Kaja Nikić, 6. c

Julija Lili Zrim, 6. c  

  Zoja Kos, 6. c

  Nil Szabo, 6. c

  Nemanja Konatar, 6. c

  Val Marušič, 6. c

  Mila Gerič, 6. c

  Dragi Božiček ! Leto 2020 je bilo čudno, saj so se dogajale številne slabe stvari. Največ tega je povzročil Corona virus. Dosti ljudi je zbolelo, dosti umrlo, omejili smo svoje gibanje, skoraj nič se letos nismo družili s sorodniki in prijatelji, že dolgo nismo bili v šoli, nismo mogli iti na noben izlet in tako dalje. Zato si za božič želim, da bi bilo leto 2021 boljše. Dragi Božiček uresniči mi mojo željo, bi se Corona virus umiril, da bi bilo cepivo zanj učinkovito in ljudje ne bi več zbolevali in umirali. Najbolj od vsega si želim, da bi bili vsi zdravi, veseli in da nikogar več ne bi bilo strah, da bi zbolel in ostal brez službe ter denarja. Mislim, da si to želijo tudi ostali otroci in odrasli ljudje. Zato ti ni treba posebej izbirati med tem, katero in čigavo željo boš izpolnil. Lepo te pozdravljam.                                                 ...

Nekoč je v nekem gozdu živel ježek. Tam so živele tudi druge gozdne živali kot so srne, lisice, zajčki, veverice in različne ptice. Skupaj so počele marsikaj. Sredi gozda je bila jasa, kjer so se živali vsak dan zbirale. Skupaj so se igrale, lovile, smejale in kasneje od utrujenosti počivale. Ko je deževalo, so se skrile v lisičkin brlog. Ko je sijalo sonce, so skakale naokrog in lovine njegove žarke. Tako je leto minevalo in zgodilo se je, da jih je presenetil sneg. Kar skozi noč je vse pobelilo in ježek se je zbudil v zasneženo jutro. Ustrašil se je, ker še ni imel pripravljene zimske zaloge hrane. Le kje jo bo našel? Hodil je naokrog in gledal, kje bo zagledal kakšno jagodo, kakšen oreh, vendar ni nič našel.  Z drevesa je to opazovala veverička, ki je prav tako začudeno gledala v belo naravo. Vprašala je ježka, zakaj tako žalostno gleda. Povedal ji je, da nima kaj za jesti skozi zimo. Veverica je pritekla do njega in ga objela. Rekla mu je, da naj ne skrbi. Oba sta stekla do j...

Pred davnimi časi in za devetimi gorami je živel droben deček Tristan. Bil je dobrega srca in žalostnih oči. Živel je s hudobno mačeho Matildo, saj je mamica bila bolna in je zaspala za vedno, oče pa se je znova poročil z grdobo Matildo.  Matildi ni bilo mar za nobenega od njiju , hotela je le cekine in velik mogočen grad, v katerem so živeli. Tristan se je cele dneve podil za žogo, nakar je nekega lepega dne ugotovil, da je žoga sama odletela v gol, tako je ugotovil, da lahko premika, kar je želel.  Neko   soboto so se odpravljali na dvorni ples, kjer je Matilda hotela zastrupiti njegovega očeta Maximiljana. Tristan je videl, kako mu je stresla čudežni prah v kelih. Z noskom je poskrbel, da se je kelih razbil na tisoče koščkov, kateri so pristali na Matildi. Oče je zajokal ter ves prestrašen objel Tristana in ga odpeljal domov.  Sklenila sta, da imata vse in da bosta živela sama in srečna do konca svojih dni. Tristan Domitrovič, 6. b  

Nekoč je živel fan t po imenu Maj. Njegova največja želja je bila, da bi odpotoval v Ameriko. Maja je zanimal cel svet še posebej Amerika. Nekega dne je dobil priložnost za polet v Los Angeles. Bil je zelo vesel, saj je bila to njegova največja želja na svetu. Ampak on je bil nenavaden fant, saj v  Los Angeles ni odpotoval z letalom ali ladjo, ampak je poletel z zmajem. Zmaj je bil velik tri metre, bil je oranžne barve in imel je dolg rep. Ime mu je bilo Mahuj. Maj in Mahuj sta dobra prijatelja. Po 23 urah je priletel do Los Angelesa. Bil je zelo presenečen, saj je to zelo veliko mesto. Najprej si je ogledal mesto,  nato pa še plažo in morje. Ko je bila že tema, se je odpravil nazaj v hotel. Na poti  v hotel je videl tri leteče motorje in en leteči traktor. Ko je opazil ta vozila, ni mogel verjeti kaj vse se v Los Angelesu lahko zgodi. Ampak to ni vse.  Naslednji dan, ko se je odpravil na ameriški zajtrk,  je iz strehe hotel skočil tiger, ki je lahko letel. Maj ...

SAVITRI                     Avtorica : Silvestra Rogelj Petrič Glavne osebe : 11-letna deklica Eva, njena mama in očka, Savitri - deklica iz Indije, Munira, Gabriela, Ju Kjong, Julija. Zakaj sem si izbrala to knjigo : Knjigo mi je priporočala knjižničarka v knjižnici. Komu je knjiga namenjena : Mogoče vsem, ki si želijo spoznati občutke živeti v tuji državi. Zakaj bi jo priporočala drugim : Priporočala bi jo, ker prikaže življenje in kulturo v drugi obliki, kot smo je mi vajeni. Opis najljubšega odlomka iz knjige : Ker se je dogajalo v Indiji, tam ni zime. Bližal se je božič. Eva je bila v pričakovanju Božička in dedka Mraza. Savitri ni vedela, kdo to je. In je vzkliknila, da je to verjetno bog, ki živi v hladilniku. Temu sem se nasmejala. Eva je rekla, da pusti darila pod novoletno jelko. Savitri tudi tega ni poznala. Ko ji je Eva je rekla, da je to nekakšna bodičasta palma, sem se morala spet nasmejati.  ...

  JELKINO POTOVANJE Nekoč je živela deklica, ki ji je bilo ime Jelka. Živela je v majhni vasi in njena družina ni imela veliko denarja. Imela je mamo, očeta in mlajšega ter starejšega brata. Ker niso imeli veliko denarja, je njen oče bil skoraj ves čas v službi, vendar so se na to sčasoma navadili. Njena mama je skoraj ves čas opravljala opravila v hiši, zato se z Jelko in njenima bratoma skoraj ni pogovarjala. Ona in njena brata so sami skrbeli zase, kar veliko krat ni bilo najbolje. A opravila so si razdelili tako, da je vsak delal kar je znal. Jelka je kuhala in prala perilo, njen starejši brat je šel na lov za hrano, njun mlajši brat pa je pomagal mami pri opravilih. V prostem času je Jelka rada jahala, njena brata pa sta rada skupaj lovila. Jahanje je Jelki šlo, tega pa ne moremo reči za njena brata. Loviti jima je bilo težko, saj nista znala jahati. Jelko je, tako kot tudi njena brata, zelo zanimalo očetovo delo. Niso vedeli, kaj je bila njegova služba, vprašati pa niso m...

  V mestu je poleg vseh ostali hiš stala ena posebna. In sicer ni bila lepša od drugih, ampak v njej je živela deklica, posebna deklica. Ni bila kot ostali, bila je zelo hudo bolna. Zelo je bila pozabljiva, ni se spomnila niti kaj je imela včeraj za zajtrk, včasih se ni spomnila niti lastnega imena. Zaradi bolezni ni mogla hoditi v šolo. Branja, pisanja, stetja števil sta jo naučila starša. Zaradi tega ni imela nobenega prijatelja. Deklica je morala vsak teden obiskovati zdravnika, ki jo je pregledoval, saj je jemala zelo močna zdravil. Deklica je nekega dne  z mamo  obiskala zdravnika. Mami te deklice je zdravnik predlagal, da ji kupi zvezek, v katerega naj zapisuje, kaj je delala tistega dne, kaj so njene sanje, zapisuje naj njene skrivnost ali želje …  Po obisku zdravnika sta šli takoj v trgovino. Mama ji je rekla, da si lahko izbere kateri zvezek hoče. Gledala je vse zvezke, bili so roza, modri, zlati, bleščeči,   kakršnega si si zaželel. Ampak nobeden ji ...