JELKINO POTOVANJE
Nekoč je živela deklica, ki ji je
bilo ime Jelka. Živela je v majhni vasi in njena družina ni imela veliko
denarja. Imela je mamo, očeta in mlajšega ter starejšega brata.
Ker niso imeli veliko denarja, je njen oče bil skoraj ves čas v službi, vendar so se na to sčasoma navadili. Njena mama je skoraj ves čas opravljala opravila v hiši, zato se z Jelko in njenima bratoma skoraj ni pogovarjala. Ona in njena brata so sami skrbeli zase, kar veliko krat ni bilo najbolje. A opravila so si razdelili tako, da je vsak delal kar je znal. Jelka je kuhala in prala perilo, njen starejši brat je šel na lov za hrano, njun mlajši brat pa je pomagal mami pri opravilih. V prostem času je Jelka rada jahala, njena brata pa sta rada skupaj lovila. Jahanje je Jelki šlo, tega pa ne moremo reči za njena brata. Loviti jima je bilo težko, saj nista znala jahati. Jelko je, tako kot tudi njena brata, zelo zanimalo očetovo delo. Niso vedeli, kaj je bila njegova služba, vprašati pa niso morali ne njega ne mame, saj sta bila vedno zaposlena.
Nekega dne so se odločili, da bodo sledili očetu v službo. To, kar so se odločili, so tudi naredili. Zbudili so se pred starši, se pripravili ter se skrili. Vsak si je pripravil vrečko, v njo pa dal en sendvič, dve steklenici vode ter deset evrov. Oče je bil v službi ves teden, zato so napisali pisma, ki so jih dali na svoje postelje in upali da jih mama najde. Mlajši brat se je skril za zavesami, starejši v omari, Jelka pa za vrati. Tam so bili nekaj časa, saj so se zbudili prehitro. Med tem ko so čakali so zaspali, kar pa ni bilo dobro, saj je oče odšel medtem ko so spali. Ko se je mama zbudila, je našla pisma in se prestrašila, češ da jih en teden ne bo domov. Ko pa je želela prezračiti hišo (odpreti okno), je našla Jelkinega mlajšega brata, ki ji je povedal kje sta se skrivala Jelka in starejši brat. Mama se je odločila, da jih bo od zdaj naprej boljše pazila, oni pa, da bodo znova šli, toda tokrat brez mlajšega brata. En teden se je nadaljevalo normalno življenje, oče je prišel domov ter tokrat sta si Jelka in starejši brat naredila plan. Starejši brat bo prej vstal in zbudil Jelko ob pravem času, potem se bosta pripravila enako kot prejšnji teden ter počakala.
A Jelko je prebudil prepozno, tako da ju je mama ujela, ko sta pripravljala hrano. Bila sta kaznovana, Jelka pa se je odločila, da bo šla še zadnjič, vendar tokrat sama.
Znova se je ponovil isti teden, oče je prišel domov in Jelka je tokrat vstala ob pravšnji uri. Pripravila se je, se skrila ter ni dolgo čakala je njen oče že prišel. Ni je opazil, in odšel po potki, po kateri Jelka še ni hodila. Težko ga je bilo zasledovati, saj je bilo na poti malo dreves, ter bila je narejena iz kamenja, kar je bilo težavno zaradi njenih čevljev. Opazila je, da se je h koncu poti dvigal dim. Bila je železniška postaja! Toda, vedela je, da njena družina nima dovolj denarja, da bi uporabljali vlak dvakrat na teden. Komaj so plačevali davke, hrano in vodo! Jelka ni vedela, kako bo njen oče plačal vlak, potem pa opazila, da sta bila strojevodja in varnostnik ena očetovih prijateljev. Oče očitno sploh ni kupil vstopnice, saj sta ga na vlak spustila zastonj. A tudi Jelka je nekako morala priti na vlak, a neopažena. Videla je, da je šel varnostnik na stranišče, kar je bila popolna priložnost da odide na vlak. Toda okrog vhoda je bilo veliko ljudi, ter morala si je nekaj hitro izmisliti. Opazila je vagon, ki je bil prazen, okrog njega ni bilo vrste. Ko nihče ni gledal, je skozi okno odšla vanj in se skrila pod sedežem.
Ljudi so kmalu spustili tudi na ta vagon, Jelka je ostala skrita. Peljali so se eno uro in pol, Jelka je le z težavo ostala budna. Ko so že skoraj prišli na destinacijo, se je Jelka spomnila, da bo morala neopažena priti tudi dol z vlaka. Naredila je načrt, ki ni bil popoln, a ni se morala domisliti ničesar drugega. Ko je gospa, ki je sedela na sedežu, pod katerim se je skrivala, šla na stranišče, je Jelka hitro vstala in se skrila v njen kovček z upanjem, da bo gospa izstopila na isti postaji kot njen oče.
V kovček je prišla neopažena, potem je čez nekaj časa opazila, da se je kovček začel premikati. Ko se je nehal, je počakala nekaj časa, potem izstopila. Kovček je bil na kraju, ki ga Jelka ni poznala. Bil je velik kraj, povsod so bili ljudje ter kovček je bil na tekočem traku, med veliko drugimi kovčki. Počasi je izstopila, ter se razgledala po kraju. Kraj je bil zelo velik, in tam je bilo preveč ljudi da bi našla očeta. Našla je izhod, in tam čakala, če bi slučajno ven prišel njen oče.
Ko je sedela na klopci, je opazila, da so jo nekateri ljudje čudno gledali, ali pa se ji posmehovali. Razmišljala je zakaj, potem pa se spomnila, da je na sebi imela stara, razcapana oblačila. S seboj je imela le deset evrov, za kar si ni morala kupiti pravih oblačil, ter morala je paziti, da ji ostane denar za hrano in vodo. Bila je lačna, zato je iz vrečke vzela svoj sendvič ter pojedla polovico. Odpravila se je iskat očeta, a ni bila zelo uspešna. Iskala ga je po celem mestu, pri tem pa se še izgubila. Ni vedela, kje je ona, ne kje je njen oče.
Medtem se je znočilo in Jelka ni imela nikjer za prenočiti. Ulegla se je na klop ter tam prenočila. Ko je bilo jutro, se je odločila nadaljevati iskanje. Tokrat je spraševala tudi ljudi, saj je našla časopis, v katerem je bila slika njenega očeta. Žal ji nihče ni znal pomagati in Jelka je že skoraj obupala. Odločila se je, da bo vprašala še eno osebo in to je tudi naredila.
In, glej srečo, je dekle vedelo, kje je njen oče. Odpeljala jo je do podjetja, v katerem so izdelovali igrače. Rekla ji je, da njen oče dela v tem podjetju. Jelka se ji je zahvalila in se poslovila, potem pa stopila v stavbo. Za blagajno je zagledala svojega očeta, ter pohitela do njega. Ko je prišla do njega, je bil zelo presenečen ter jo vprašal, kaj dela tukaj. Odgovorila mu je, da je njo in njena brata zelo zanimala njegova služba ter ga vprašala, kje živi, ko je zdoma. Rekel je, da prenoči pri prijatelju. Dovolil ji je, da do konca tedna ostane tam, toda ko sta prišla domov, je bila vseeno kaznovana.
Vse to delo, da bi izvedela to, da oče
dela kot prodajalec igrač. Včasih je Jelka pač preveč radovedna, in zato dobi
pripor. Seveda jo je dogodek dobro izučil. Sedaj o njem pripoveduje svojim
otrokom.
Kaja Nikič, 6. c
