Nekoč je živela deklica, ki so jo klicali Rumena kapica. Zbolel ji je dedek, zato ga je obiskala. S seboj je imela hamburger, pomfri, pico in kokakolo. Prinesla mu je tudi računalnik, da mu ne bo dolgčas. S skirojem se je odpravila do njegove hiše. Na poti je srečala volka.
VOLK (drvi s štirikolesnikom, se ustavi): Kam pa kam, Rumena kapica?
RUMENA KAPICA (začudeno, prestrašeno): K dedku. Korono ima, pa ga grem obiskat.
VOLK: Kaj pa nosiš v tej veliki torbi?
RUMENA KAPICA: Same dobrote iz McDriva, da ne bo lačen, pa računalnik, da mu ne bo dolgčas.
VOLK (zvito): U, kako lepo! Kje pa živi ta tvoj dedek?
RUMENA KAPICA: Zakaj neki? Ga misliš pojesti?
VOLK (zgroženo): Seveda ne! Vegetarijanec sem, poleg tega ne želim dobiti korone.
RUMENA KAPICA: No, super, pa pojdiva!
VOLK: Ja, ampak, ti kar pospravi ta tvoj ubogi skiro. Blato je, z njim ne moreš nič. Skoči lepo na moj štirikolesnik.
RUMENA KAPICA: Si nor? Držati morava razdaljo 3 metre.
VOLK: Točno! Skoraj bi pozabil.
Prideta do dedkove hiše, vstopita.
DEDEK: Živijo, Rumena kapica! Koga pa si pripeljala s sabo?
RUMENA KAPICA: Volka. Prinesla sva ti nekaj McDobrot.
DEDEK: Volka?! Pa me ne bo pojedel?
RUMENA KAPICA: Ah, ne! Vegetarijanec je.
DEDEK: Zakaj pa potem je moj Big Mac?
RUMENA KAPICA: Volk! Tega ne bi smel jesti!
VOLK (nasmejano): Ha ha! Saj nisem vegetarijanec. Pa tudi korone ne morem dobiti. Brez slabe vesti vaju lahko pojem.
LOVEC: Ne tako hitro! Vsi boste dobili kazen, volk pa še posebej. Te ni moški z rogljičkom naučil, da ne smeš jesti zunaj?
Vita Nonkovič, 7. c