Nekega dne je kralja Matjaža predramil hrup izven njegove jame. Hotel se je dvigniti, ampak ga je dolga siva brada, ki se je že devetkrat ovila okoli stare kamene mize, zadržala. Ko si je sivo brado odvijal od mize, se je močan hrup še bolj približal. Videl je, kako so se vlažna tla in apnenčev strop z malimi tresljaji začela tresti. Za las se je umaknil padajočemu kapniku, ki bi ga skoraj zadel. Vzel je mošnjo zlatnikov, ki so mu še ostali in se med potjo spraševal, zakaj jih je tako malo. Vrata so bila skoraj zataknjena, saj so bila iz velikega mrzlega kamna. Čeprav jih je kar enostavno odprl, je opazil, da so na drugi strani opraskana in delno uničena.
Zunaj
je bilo vroče in sonce mu je sijalo v oči. Ko si je z roko podržal senco čez
oči, je opazil, da so pred njim velike »zgradbe«, ki se premikajo na skoraj vse
načine. Izgledali so kot veliki vozovi, ki so goreli, saj so za sabo puščali
veliko dima. Videl je, kako se stroj z velikim kolesom vrti in si napolnjuje
velike železne žlice s kamenjem. Opazil je tudi, da se je še en kovinski stroj
pomikal proti njemu. Hitro je stekel po tanki osušeni poti, ki je vodila do
ravnih tal. Opazil je tudi stroje v velikosti hiš, ki so škropili vodo v velike
gruče zemlje. Od sit je prišlo samo kamenje in še nekaj svetlečega. Ko si je
kralj Matjaž te svetlikajoče se kamne bolje pogledal, je ugotovil, da je to
zlato. Vsi ti železni stroji so kopali zlato. Kralj Matjaž je že vedel, da so
ti kraji zelo rodovitni z zlatom in drugimi kovinami. Ko se je napotil po cesti
navzdol, so ga spremljali tovornjaki polni različnih mokrih kamnov.
Prišel
je do prve vasi in zagledal majhno zgradbo podobno njegovemu staremu gradu in
še eno zanimivo železno tablo, ki je oddajala rumenkasto svetlobo. Zgledalo je,
kot da bi ustekleničili sonce. Čeprav ga je to zelo zanimalo, je še vedno odšel
naprej, čeprav je vzel eno luč, ki je nehala svetiti v njegovih rokah. Na
čudnem napisu pa se je videlo, da je pisalo zlatarna. Kralj Matjaž je mislil,
da so tam shranili njegovo cenjeno zlato, ki je poleg njega počivalo v jami. Ko
je vstopil, se je skoraj zaletel v steklena vrata, saj so bila tako čista, da
jih nisi mogel ločiti od zraka.
Ženska
za pultom se mu je zdela čudno oblečena in bil je mnenja, da ona misli enako o
njem. Vprašala ga je, zakaj je tu in če bi rad zamenjal zlato z denarjem.
Kralju se je to zdelo čudno, ker je mislil, da so zlatniki valuta, saj so tisti
stroji izkopavali zlato. Vseeno je rekel, naj preveri, koliko denarja je bil
njegov mošnjiček vreden. Ženska se je kar začudila, da je lastnik tolikega
zlata tako nemoderno oblečen, ampak vseeno je pregledala zlatnike. Zlato je
bilo najvišje kvalitete in prodajalka je osupnila, da so zlatniki čisti. Niso
imeli oznake, zato ni vedela, kakšni so. Ko pa je opazila letnico, pa mu je
priporočila, naj raje gre v muzej, saj ti zlatniki stari so skoraj 100 let. Ni
se zavedal, da je spal tako dolgo, ampak je vseeno vzel nasvet ženske in se
napotil v muzej na drugi strani ceste. V muzeju je bilo zelo temno. Skoraj
vedel je, kaj lahko pričakuje, saj je muzej bil njegov grad z nekakšnimi
modernimi lepotnimi dodatki.
Tam
je srečal še eno gospo, ki ga je enako kot prva čudno pogledala, ampak ta z
malo več razumevanja. Imela je sive lase in črna tanka očala. Ko se je še s to
gospo spoznal, je izvedel, da ona vodi muzej. Povedala mu je tudi, da zadnje
čase vedno manj ljudi obiskuje muzej. Zelo redko kakšen človek pride in si
ogleda razstave ali pa če kdo slučajno zablodi v grad. Vse skupaj je propadalo,
saj ona ni mogla vzdrževati muzeja. Kot je kralj tudi sam opazil, muzej ni bil
v najboljšem stanju. Stene so se lupile z
opek in večji del je bil zaprt in umazan. Tudi sama gospa je živela v
majhnem stanovanju v najstarejšem bloku na koncu vasi.
Takrat
se je spomnil, kakšni časi so bili, ko je vladal on. Ni bilo revščine in ni
bilo nesrečnega človeka. Bili so res zlati časi. Takrat sta vladala mir in
blaginja in ljudje so se dan za dnem veselili življenja. Spomnil se je, kako so
ga ljudje imeli radi in so mu zvesto stali ob strani. Sedaj pa, kot je opazil
in kot mu je povedala gospa, mnogo ljudi živi v revščini. Kralju se je gospa
zasmilila, zato je bil prijazen ter ji podaril zlatnike, ki jih je še imel.
Gospa je tako lahko še naprej vodila muzej in raziskovala velike širne
skrivnosti, ki jih je kralj Matjaž v njegovem času pustil za sabo. Tako je
kralj odšel naprej in nihče ga ni več nikoli videl.
Zgledalo
je, kot da bi ustekleničili sonce. Čeprav ga je to zelo zanimalo, je še vedno
odšel naprej, čeprav je vzel eno luč, ki je nehala svetiti v njegovih rokah. Na
čudnem napisu pa se je videlo, da je pisalo zlatarna. Kralj Matjaž je mislil,
da so tam shranili njegovo cenjeno zlato, ki je poleg njega počivalo v jami. Ko
je vstopil, se je skoraj zaletel v steklena vrata, saj so bila tako čista, da
jih nisi mogel ločiti od zraka.
Ženska
za pultom se mu je zdela čudno oblečena in bil je mnenja, da ona misli enako o
njem. Vprašala ga je, zakaj je tu in če bi rad zamenjal zlato z denarjem.
Kralju se je to zdelo čudno, ker je mislil, da so zlatniki valuta, saj so tisti
stroji izkopavali zlato. Vseeno je rekel, naj preveri, koliko denarja je bil
njegov mošnjiček vreden. Ženska se je kar začudila, da je lastnik tolikega
zlata tako nemoderno oblečen, ampak vseeno je pregledala zlatnike. Zlato je
bilo najvišje kvalitete in prodajalka je osupnila, da so zlatniki čisti. Niso
imeli oznake, zato ni vedela, kakšni so. Ko pa je opazila letnico, pa mu je
priporočila, naj raje gre v muzej, saj ti zlatniki stari so skoraj 100 let. Ni
se zavedal, da je spal tako dolgo, ampak je vseeno vzel nasvet ženske in se
napotil v muzej na drugi strani ceste. V muzeju je bilo zelo temno. Skoraj
vedel je, kaj lahko pričakuje, saj je muzej bil njegov grad z nekakšnimi
modernimi lepotnimi dodatki.
Tam
je srečal še eno gospo, ki ga je enako kot prva čudno pogledala, ampak ta z
malo več razumevanja. Imela je sive lase in črna tanka očala. Ko se je še s to
gospo spoznal, je izvedel, da ona vodi muzej. Povedala mu je tudi, da zadnje
čase vedno manj ljudi obiskuje muzej. Zelo redko kakšen človek pride in si
ogleda razstave ali pa če kdo slučajno zablodi v grad. Vse skupaj je propadalo,
saj ona ni mogla vzdrževati muzeja. Kot je kralj tudi sam opazil, muzej ni bil
v najboljšem stanju. Stene so se lupile z opek in večji del je bil zaprt in umazan. Tudi sama gospa je živela v
majhnem stanovanju v najstarejšem bloku na koncu vasi.
Takrat se je spomnil, kakšni časi so bili, ko je vladal on. Ni bilo revščine in ni bilo nesrečnega človeka. Bili so res zlati časi. Takrat sta vladala mir in blaginja in ljudje so se dan za dnem veselili življenja. Spomnil se je, kako so ga ljudje imeli radi in so mu zvesto stali ob strani. Sedaj pa, kot je opazil in kot mu je povedala gospa, mnogo ljudi živi v revščini. Kralju se je gospa zasmilila, zato je bil prijazen ter ji podaril zlatnike, ki jih je še imel. Gospa je tako lahko še naprej vodila muzej in raziskovala velike širne skrivnosti, ki jih je kralj Matjaž v njegovem času pustil za sabo. Tako je kralj odšel naprej in nihče ga ni več nikoli videl.
Klemen Vinkovič, 7. c