Nekoč je v nekem gozdu živel ježek. Tam so živele tudi druge gozdne živali kot so srne, lisice, zajčki, veverice in različne ptice. Skupaj so počele marsikaj.
Sredi gozda je bila jasa, kjer so se živali vsak dan zbirale. Skupaj so se igrale, lovile, smejale in kasneje od utrujenosti počivale. Ko je deževalo, so se skrile v lisičkin brlog. Ko je sijalo sonce, so skakale naokrog in lovine njegove žarke. Tako je leto minevalo in zgodilo se je, da jih je presenetil sneg. Kar skozi noč je vse pobelilo in ježek se je zbudil v zasneženo jutro. Ustrašil se je, ker še ni imel pripravljene zimske zaloge hrane. Le kje jo bo našel? Hodil je naokrog in gledal, kje bo zagledal kakšno jagodo, kakšen oreh, vendar ni nič našel.
Z
drevesa je to opazovala veverička, ki je prav tako začudeno gledala v belo
naravo. Vprašala je ježka, zakaj tako žalostno gleda. Povedal ji je, da nima
kaj za jesti skozi zimo. Veverica je pritekla do njega in ga objela. Rekla mu
je, da naj ne skrbi. Oba sta stekla do jase, kjer so se druge živali že kepale
in veselile. Veverička je razložila, kaj se je zgodilo. Vse živali so se
naenkrat razbežale in hitro spet vrnile. Vsaka je prinesla en kos sadja ali oreščke.
Ježek se je vsega zelo razveselil.
Ugotovil je, da ima res
prave prijatelje, ki so pripravljeni pomagati takoj, ko je to potrebno. Zahvali
se jim je in jim obljubil, da bo pomladi, ko bo spet na voljo dovolj hrane v
naravi, pripravil veliko zabavo.
