V mestu je poleg vseh ostali hiš stala ena posebna. In sicer ni bila lepša od drugih, ampak v njej je živela deklica, posebna deklica. Ni bila kot ostali, bila je zelo hudo bolna. Zelo je bila pozabljiva, ni se spomnila niti kaj je imela včeraj za zajtrk, včasih se ni spomnila niti lastnega imena. Zaradi bolezni ni mogla hoditi v šolo. Branja, pisanja, stetja števil sta jo naučila starša. Zaradi tega ni imela nobenega prijatelja. Deklica je morala vsak teden obiskovati zdravnika, ki jo je pregledoval, saj je jemala zelo močna zdravil.
Deklica je nekega dne z mamo obiskala zdravnika. Mami te deklice je zdravnik predlagal, da ji kupi zvezek, v katerega naj zapisuje, kaj je delala tistega dne, kaj so njene sanje, zapisuje naj njene skrivnost ali želje …
Po obisku zdravnika sta šli takoj v trgovino. Mama ji je rekla, da si lahko izbere kateri zvezek hoče. Gledala je vse zvezke, bili so roza, modri, zlati, bleščeči, kakršnega si si zaželel. Ampak nobeden ji ni bil všeč. Nato je čisto na koncu police videla en sam črn zvezek. Zdel se ji je poseben, in seveda všeč ji je bil, ni bil kičast, pisan, ampak čisto preprost črn zvezek. Mama jo je vprašala, ali je prepričana, da bo imela črn zvezek. Odgovorila ji je, da je prepričana.
Ko sta se peljali domov, je deklica vprašala mamo, kaj vse naj v zvezek zapisuje in mama ji je rekla vse, kaj ji je naštel zdravnik. Ko sta prišli domov, je deklica morala mamo še en krat vprašati, kaj mora zapisovati v zvezek, saj je že pozabila. Ko se je sezula, je takoj zvezek položila na mizo in začela s pisanjem.
Začela je s pisanjem želja, zapisala je »moja največja želja na svetu je ta, da bi hodila v šolo, ne bi bila bolna in bi dobila veliko prijateljev«.
Ko je končala, se je uredila za spanje, umila zobe in odšla v posteljo. Mama jo je zjutraj na vse zgodaj prebudila. Deklica se je čudila, zakaj jo je že prebudila. Začudila se je, ker se spomni imena mame, kaj je imela za zajtrk včeraj, zlahka se je spomnila tudi, kaj je počela včeraj. Oblekla se je in mama jo je že poklicala k zajtrku. Vprašala jo je ali ji ne bo dala zdravila, mama se je zasmejala in jo vprašala, o čem govori. Mamo je vprašala, ali hodi v šolo. Mama jo je začudeno pogledala, in ji rekla, da seveda hodi v šolo, v 6. c-razred.
Ko se je najedla, je hitro odšla v sobo premišljevat, kaj se je zgodilo. Spomnila se je, da je pisala svoje želje v črn zvezek. Tedaj jo je poklicala mama in ji rekla, naj si vzame torbo in se obuje. Hotela si je vzeti torbo, ampak je ni našla, ker seveda je še ni nikoli imela. Hotela je vprašati mamo, kje ima torbo. Ampak je mislila, da se bo mami počasi začelo mešati od vprašanj, ki jih ji je že postavila danes. Zato je raje še malo pogledala in pod mizo je res našla roza torbo z zvezki. Mama jo je poklicala, naj pohiti. Vzela je roza torbo, se obula stekla po stopnicah, skozi vhodna vrata v avto. Ko sta se peljali, sta bili obe čisto tiho. Pripeljali sta se do šole, mama ji je zaželela dober dan in se odpeljala v službo.
Stopila je skozi šolska vrata, tam je stala dežurna učiteljica. Učiteljico je vprašala, ali ve, kako ji je ime. Učiteljica ji je rekla, da seveda ve, in da ji je ime Nina. Nina je šla po stopnišču, pred njo je stal dolg hodnik. Na vratih je pisalo 6. a, 6. b in na koncu hodnika končno 6. c. Usedla se je na prvi stol, in na srečo ji ni nihče rekel, da sedi na napačnem mestu. Čez nekaj minut se je poleg nje usedlo dekle. Nina jo je hotela vprašati, kako ji je ime, ampak mislila je, da bi bilo malo čudno vprašati osebo, ki jo poznaš že šest let, kako ji je ime. Imela je srečo, da je učiteljica preverjala prisotnost učencev. Učiteljica jo je poklicala Iva. Nina jo je pozdravila. Tudi Iva jo je pozdravila nazaj. Cel dan ni potekal preveč tekoče in dobro. Po pouku je mama prišla po Nino. Mama jo je v avtu vprašala, kako je bilo v šoli? Nina je rekla, da se je zelo zabavala in dobila pet pri matematiki. To je bila seveda laž, ni se zabavala in tudi pet ni mogla dobiti, saj je bil danes prvi šolski dan v življenju.
Ko je šla spat je upala, da se bo spet uresničilo. In res, ko se je zbudila je zaslišala jok, in to ne od enega dojenčka, temveč dveh. Stopila je v kuhinjo in videla dva dojenčka. Zdelo se ji je, da sta to njena brat in sestrica. Po zajtrku je spet šla po svoj zvezek. Odprla ga je in spet ni videla svoje pisave. V zvezek se je podpisala in po nekaj minutah je izginilo. To je videla na lastne oči. Popoldan, ko sta prišla dvojčka iz vrtca, se je z njima igrala. Zvečer se je pripravila na spanje in odšla v posteljo.
Zjutraj je morala k zdravniku. Ko je mama govorila z medicinsko sestro, je Nina premišljevala ali naj za zvezek pove zdravniku. Čez nekaj minut se je odločila, da mu bo povedala. Začela je na začetku in zdravnik jo je pozorno poslušal. Na koncu ji je rekel le to: »Včasih je lahko najmanjša ali najgrša stvar velika.« Nina se je obrnila in zdravnika ni bilo več. Ko je prišla domov, je odprla zvezek in je videla, da je v zvezku nekaj napisano, in ni bilo izbrisano. Videla je, da so bile zdravnikove besede. Zaprla je zvezek in se nasmehnila.
Zjutraj
ko je Nina vstala, se ni spomnila ničesar, razen črnega zvezka in vsega, kar je
povezano z njim. Nina je imela še naprej celo življenje slab spomin, ampak vedno ji je
ostal v spominu njen zvezek. Zvezka ni uporabila niti enkrat več, ker ni hotela
biti normala. No, ni bila vesela, da je bolna, ampak je bila vesela, da ni
bila enaka ko ostali. On je bila posebna.
Julija Lili Zrim, 6. c
