Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na 2021

My day

MY DAY I wake up at twenty past six. Then I brush my teeth at half past six. After that I brush my hair. I put on clothes at quarter to seven. I have breakfast at seven AM. I go to the bus station at half past seven. My lesson starts at twenty past eight. So I have lessons from twenty past eight to quarter to one. I go to the bus at quarter past one. After that I have lunch at two PM. I watch TV from three PM to half past three. I have dinner at seven PM. Before bed I take a shower and I put on my pyjamas. I go to bed at half past eight.  by Š. P., Year 6   MY DAY First, I get up at seven o’clock. Then I brush my teeth and get ready. At eight o’clock I put on my jacket, grab my school bag and I walk to school. My lessons start at twenty past eight and I finish school at quarter to one. Then I walk home and at one o’clock I have a lunch. Then I do my homework and I go outside whit my dog at quarter to two. At two o’clock I go to music school, and then I have a piano lesson at half pas

Za naše mamice - učenci 3. c

  Moja mama Moja mama je prava mama.  Vedno kuha in pospravlja.  Taka mama je prijazna mama. Mlada si in lepa si. Tvoja jed bo vedno dobra. Ko z mano si, lažje zaspim. Ti boš vedno moja mama. Alina Klančar, 3. c Prava mama Kdo z mano se igra - to je moja mama. Vedno se smeji kot sonček na nebu, dala življenje mi je in še in še in še več. Zala Grabar, 3. c Pesem za mamo Osmega marca zapel ti bom pesem, podaril ti bom rože tega sveta, te odpeljal v nebo in ti podaril vesolje. Žiga Benko, 3. c Roža moja mama Moja mama je najboljša. Moja mama je najslajša. Moja mama je najbolj srčkana. Moji mami danes odnesel bom rože. Gašper Horvat, 3. c Moja mama V gozd se za svojo mamo po zvončke odpravim. Ko jih naberem, ji šopek odnesem. Ko ji ga dam, zelo je vesela. Najraje imaš mene, ti si najboljša mama! Iva Kovačič, 3. c Dobra mama Jaz imam mamo, prijazno mamo, ki se vsak dan trudi, da bi mi bilo lepo. Da se ji odkupim naberem ji rožice, bele marjetice. Boljše mame si res  ne bi mogel želeti. Vsak

Prijatelj

 PRIJATELJ Prijatelj ne more biti vsak, tudi če je še tako velik junak. Prijatelj je lahko le tisti, ki odpre svoje srce, ki je vedno prost za te, ki smeje in joče se s tabo, ki ob slovesu žalostno gleda za tabo, ki ob snidenju objame te toplo, ki ve, da s tabo vedno vse dobro bo, ki ti da objem, tudi če ga ne prosiš, takega prijatelja vedno v srcu nosiš. Zoja Kos, 6. c

Junaki našega časa

  Junaki našega časa   Junaki našega časa, so v bistvu junaki vseh časov. To so tisti   ljudje, ki uspejo premagati svoj strah in doseči cilj. Ljudje, ki so dobri in pomagajo drugem, ne glede na težave, ki takšno dejanje spremljajo. Moč in pogum sta vedno atributa, ki jih povezujemo z junaštvom. Sicer pa, junake srečamo vsak dan. To je sosed, ki se odzove takoj v času, ko ga potrebujemo. To je neznanec, ki pomaga starejši osebi na ulici. To je sošolec, ki se najde zraven, če si v težavah. To je sestra, ki mi pomaga naučiti se teorijo glasbe, čeprav ima lastne obveznosti. Brat, ki si vzame čas in mi razloži nalogo. Junake srečamo v knjigah, v filmih in jih občudujemo. Martin Krpan nam vedno privabi nasmeh na obraz, ker je velik, simpatičen, iznajdljiv, hkrati pa pogumen, samozavesten in nekako blizu. Čutimo ga kot znanca, ki bi nam lahko pomagal, tudi če bi sami bili v težavah. Junaki so podobni, časi pa so drugačni. Relja Nikolajević, 7. c  

JUNAKI NAŠEGA ČASA

  JUNAKI DANAŠNJEGA ČASA  Martin Krpan je slovenska umetna pripovedka , ki jo je napisal Fran Levstik leta 1858 .  Govori o tem, da je v vasici Vrh je v starih časih živel Martin Krpan, ki je bil močan in silen človek. Moja izbira je bil zato, ker je svojo moč uporabljal v dobro in se ni brigal samo zase. Moj najljubši dogodek iz pripovedke je, ko je Krpan brez besed porazil Brdavsa, ki je bil prepričan, da bo zmagal.  Menim, da    je Krpan junak tudi današnjega dne, saj navdihuje veliko mladih in tudi   starejših. Junak v filmu Gajin svet, ki sem ga izbral, je oče, saj je ustavil zločinca in rešil hčerko in njeno prijateljico. Zame so pravi junaki tisti, ki imajo naslednje lastnosti: prijaznost, poštenost, iskrenost, skromnost, pogum, ko je potreben. Tisti, ki se bori za dobro, da bi izboljšal svet, je pravi junak. Že na primer pomoč pri domači nalogi je pot do junaštva. Junak ne potrebuje izjemnih sposobnosti ali moči. Že najmanjši dosežki te lahko predstavijo kot junaka

Junakinja našega časa

KDO PA SO JUNAKI NAŠEGA ČASA ? Za mene je ena izmed junakinj našega časa Malala. Malala je pakistanska aktivistka za pravico do izobraževanja žensk in najmlajša dobitnica Nobelove nagrade. Najbolj znana je po boju za človekove pravice, predvsem pravice do izobraževanja in pravice žensk v rodni dolini Svat v Pakistanu, kjer je lokalna Talibanska vlada večkrat prepovedala izobraževanje v šolah. Leta 2012 je bila na šolskem avtobusu napadena s strelnim orožjem. Napadalec je vprašal za njeno ime, nato pa proti njej usmeril pištolo in trikrat ustrelil. Ena od krogel jo je zadela v čelo in je nezavestna in v kritičnem stanju. Toda Talibani so ponovili naklep njenega umora, ki pa pa je povzročil narodno in mednarodno podporo. Leta 2013 je postala najbolj znana najstnica na svetu. V letih 2013, 2014 in 2015 jo je revija Time uvrstila med 100 najvplivnejših ljudi na svetu. Leta 2014 je prejela Nobelovo nagrado za borbo proti zatiranju otrok in mladine v pravici do izobraževanja. S 17-

Literarni junaki

Luša Zakšek, 7. c  

Pesmi o junakih

Lara Kalamar, 7. b Iva Perš, 7. a  

Moj najljubši literarni junak

Klemen Vinkovič, 7. c Sanja Purgaj, 7. c Eva Horvat, 7. b                                                                                                  Nika Hraščanec, 7. a Vita Nonkovič, 7. c Laura Azola, 7. a Mia Lebar, 7. b

Pravljica

  V dolini za devetimi mesti je živelo dekle po imenu Genofefa. Imela je sestro dvojčičo in vsaka je imela svojega psa. Sestri je bilo ime Genopepa. Črnemu psu je bilo ime Geri, rjavemu pa Gorge. Genofefa je ima dolge črne lase, eno oko je imela modro, drugo rjavo. Bila je visoka in suha. Zelo rada se je oblačila v črno-zelena oblačila in imela je psa Gerija. Njena sestra Genopepa je imela kratke rjave lase. Bila je majhna in oblačila se je v pisana oblačila. Njenemu psu je bilo ime Gorge. Nekega vročega poletnega dne so se odločili, da se opravijo do potoka. Če so želeli priti do potoka, so morali skozi debelo staro drevo, v katerem so živeli škratje, ki so bili zelo nagajivi. Nosili so zelene kape, rdeče majice in velike čevlje. Vsi so se jih bali. Ko so prišli do drevesa, so zelo počasi vstopili, saj jih je bilo strah. Niso vedeli, kaj jih čaka. Vstopili so in ugotovili, da je vse čisto normalno in da škratov ni doma. Hitro so oddrveli do konca drevesa. Bolj so se približevali oto

PRAVLJICA

  Nekoč je v vasici živela petnajstletna deklina z imenom Lučka. Živela je s svojo mamo, oče pa je umrl, ko je bila stara le štiri leta. Bili sta revni, zato Lučka ni hodila v šolo, ampak jo je doma učila mama.  Ko je nekega dne šla po vodo v vodnjak, je od daleč videla sedem živali, ki so hodile po potki, zgledale so ji, kot bi bile hipnotizirane in Lučka je imela prav. Sledila jim je in prišla globoko v gozd. Tam je videla zelo ogromno kraljestvo, kar ji je bilo čudno, saj je segalo čez drevesa, od daleč pa se to sploh ni videlo. Stopila je v čudovit grad in na prestolu zagledala princa, ki je imel v roki piščal, s katero je hipnotiziral živali. Približala se mu je in čim bližje je prišla, tem bolj se ji je zdelo, da je začaran v nekakšen urok. Ravno, ko je hotela vzeti piščal, se je princ naenkrat spremenil v čarovnico. Lučka je hotela zbežati, a vrata so se zaprla. Čarovnica jo je ugrabila in jo hotela pojesti. Medtem ko je pripravljala omako, ji je razlagala, kako je bila to samo

Deklica s čudežnimi sanjami

Pred davnimi časi, v čisto navadnem mestu,  čisto navadnega poletja,  je živela deklica. Ime ji je bilo Neža. Neža je bila drugačna od njenih prijateljev. Imela je velike sanje.   V sanjah je Neža vsako noč odpotovala v pravljičen svet. V njem so živeli vsi junaki pravljic. Tam je bila vas, v kateri so živeli junaki pravljice Laži. To so bili: dekla v čudni hiši pa tudi trije bratje, ki so jo snubili. V tem svetu je bil otok, na katerem so živeli otrok in njegova mati z mačko, psom in kačo iz pravljice Čarobni prstan. Tam je bil tudi gozd iz pravljice Kako je lisica nehala biti zvita. Pa tudi veličasten grad, v katerem je živel cesar, kateremu so bila pomembna samo oblačila. Pa še veliko več pravljičnih likov. Neža je vsako noč, ko je odpotovala v ta čudežni svet pravljic, opravila novo zadolžitev. Ona je bila otrok, ki je zakričal, da je cesar brez oblačil. Ona je pomagala tretjemu bratu obrniti njivo, da so z nje stresli zelje. Vsako noč se je preselila   v novo pravljico in pomagala

NEVARNOST V GOZDU

  Nekoč so prebivale v čudovitem gozdičku blizu majhnega mesta gozdne živali, ki so se med seboj zelo razumele in si vedno pomagale. Nekega dne pa so zaslišale čudne zvoke. Ti zvoki so prihajali iz notranjosti gozda. Spraševale so se, kdo bi to lahko bil. Kaj takega še niso slišale. Trije največji medvedi so se odločili, da bodo preverili, kaj se dogaja. Ko se je zmračilo in je vse utihnilo, so se odpravili na stražo. Že čez nekaj trenutkov pa jih je napadlo nekaj majhnega. Bilo je tako nadležno in boleče, da medvedi več niso zdržali in so jo popihali domov. Naslednjega jutra so bile prestrašene živali zgrožene. Njihov predel gozda je bil skoraj uničen. Medvedi so jim pripovedovali, kako so jih neznana čudna majhna bitja napadala. Omenili so, da so bila rjavo-oranžne barve in kosmata. Jež se je takrat spomnil, da je nekaj podobnega tem bitjem videl pred dnevi, ko so prišla v gozd in si pod starim hrastom naredila bivališče. Veverica pa jih je z drevesa slišala, kako se bahajo, da bod

Moja pravljica

  Živel je deček po imenu Maks. Bil je zelo dober nogometaš. Treniral je pri revnem klubu, ki je zaradi njega zelo uspel. Tam je treniral do enajstega leta.  Nato so ga povabili v boljši kljub po imenu Borusia Dortmund. Tja je odšel, ker so ga trenerji in njihovi pomagači spremljali pri njegovih igranjih v prejšnjem klubu.  Ko je Maks dopolnil osemnajst let, je bil v Borusini v prvi postavi. Imeli so prijateljsko tekmo proti Barceloni. Takrat je Maks prvič igral proti tako dobremu klubu in igralcem. Na tej tekmi je odigral zelo dobro. Trener Barcelone ga je povabil, da bi igral za njih. Maks je takoj rekel, da bi, ker je to njegov najboljši klub in si je vedno želel igrati zanj.  Tako je prestopil k Barceloni igral za njegovo najljubše moštvo in si uresničil sanje in kariero. Denis CIGÜT   6. b

VEVERIČKE ČOPKE

  Hana Merica, 4. c