Nekoč so prebivale v čudovitem gozdičku blizu majhnega mesta gozdne živali, ki so se med seboj zelo razumele in si vedno pomagale.
Nekega dne
pa so zaslišale čudne zvoke. Ti zvoki so prihajali iz notranjosti gozda.
Spraševale so se, kdo bi to lahko bil. Kaj takega še niso slišale. Trije
največji medvedi so se odločili, da bodo preverili, kaj se dogaja. Ko se je
zmračilo in je vse utihnilo, so se odpravili na stražo. Že čez nekaj trenutkov
pa jih je napadlo nekaj majhnega. Bilo je tako nadležno in boleče, da medvedi
več niso zdržali in so jo popihali domov. Naslednjega jutra so bile prestrašene
živali zgrožene. Njihov predel gozda je bil skoraj uničen. Medvedi so jim
pripovedovali, kako so jih neznana čudna majhna bitja napadala. Omenili so, da
so bila rjavo-oranžne barve in kosmata. Jež se je takrat spomnil, da je nekaj
podobnega tem bitjem videl pred dnevi, ko so prišla v gozd in si pod starim
hrastom naredila bivališče. Veverica pa jih je z drevesa slišala, kako se
bahajo, da bodo tudi iz tega gozda pregnala vse prebivalce. Živali so sklenile,
da se morajo teh zlobnih bitij znebiti, drugače se jim slabo piše. Po nasvet so
se odpravile k staremu lisjaku, največjemu modrecu v gozdu, ki je bival v
brlogu pod tremi starimi brezami, na drugem koncu gozda. Ko so mu razložile,
kaj se pri njih dogaja, je bil nekaj časa tiho, potem pa jim dal nasvet, kaj
narediti. In res. Živali so se organizirale in sestavile pevski zbor s tistimi
člani, ki so imeli daleč naokrog najmočnejši glas in najslabši pevski
posluh. Zgodaj zjutraj, ko so nadležna
bitja še zelo sladko spala pod koreninami, so jim tako glasno, grdo in
razglašeno peli, da so morala v trenutku, brez vsega pobegniti, drugače bi jim
njihove drobcene glavice razneslo.
Od takrat
naprej so živali v gozdu spet živele srečno, mirno življenje in verjetno ga
živijo še danes.
Žan KOUS, 6. b