Povedala vam bom zgodbo o naših počitnicah. Šli smo kampirat v kamp. Povedali so mi, da je ta kamp v gozdu, ampak naj me ne bo nič strah, saj je tam čisto varno. Tako sem se veselila, da celo noč nisem mogla zatisniti oči.
Zjutraj smo vstali že ob sončnem vzhodu. Preden smo se
odpravili, smo preverili, če so vsa okna zaprta in vrata zaklenjena. Med potjo smo se
pošteno nasmejali, saj nam je mama pripovedovala zgodbe, ko sta bila z očkom še
otroka. Mati in oče se namreč poznata že od malih nog, saj sta bila soseda.
Ko smo prispeli, smo se najprej malo razgledali naokrog. Bilo
je zelo lepo, čeprav sem si umazale čisto nove športne copate. Videli smo, kako
listje pada z dreves, ptice letajo in kostanji že ležijo po tleh. Nato smo se
šli razpakirat. Z očkom sva bila zelo hitra, zato nama je mama naročila, naj
greva nabrat drva, ker bomo zvečer zakurili. Medtem ko sva se sprehajala, so se
nama pljuča napolnila s svežim zrakom.
Zvečer smo se imeli zelo lepo, ampak sem malo pogrešala
babi, ki ni mogla z nami zaradi bolezni. Ampak sam pogled na sončni zahod je
bil prečudovit. Nato smo se odpravili spat.
Ko smo se zjutraj zbudili, je bila gosta megla, zato nismo videli
kaj dosti pred seboj. Megla se je kmalu dvignila, posijalo je sonce in naslednjih
nekaj dni je bilo prečudovitih. Tako je napočil zadnji dan in smo morali pospraviti
in spakirati. Razkužili smo si roke in se odpeljali.
Tudi letos smo želeli na kampiranje, pa zaradi virusa ne
moremo. Kdo ve, kaj bo naslednje leto …
Iva Rajbar, 7. c