Nekoč je živel Jakec. To je bil najbolj vesel otrok v vesolju. Veselje je kar vrelo iz njega. Seveda, kdo pa ne bi bil vesel, ko odpre vrata in zunaj zagleda sonce.
Na vsa
pljuča je vdihnil svež jesenski zrak. Sreča je pokukala na plan, ko je zagledal
kup listja in skočil vanj. Splezal je na vrh drevesa, da bi lahko videl ptice
in mačko, ki je sedela na sosedovih drveh. Vzel je kostanj in ga vrgel mački. Takrat
pa je pritekla mati in povedala, da je podana prepoved hoditi zunaj brez maske
med korono. Njemu pa je bilo nošenje maske največje breme. Obul si je copate in
šel v svojo sobo.
Želel je
najti zdravilo za virus. Po nesreči se je polil z vzorci. Okužil se je. Oči so
ga pekle, a še vedno ni izgubil tistega pogleda, da mu bo uspelo.
Bil je
večer, mati se mu je nasmehnila za lahko noč in zaprla vrata. Zaradi kemikalij
se je megla dvigovala iz preproge in iz nje virus. Zaradi človeškega DNK se je
spremenil v človeško podobo. Jakcu so se roke zatresle, prestrašil se je. Vzel
je metlo in začel drezati v virus. Nič ni pomagalo. Ko je virus hotel pobegniti
iz sobe, se je obrnil, a je bil prepozen. Za njim je stala mati, ki je vanj
polila razkužilo. Virusa ni bilo več.
Luša Polajner, 7. c