Naša beseda

  Letos si za božič želim koš za košarko in morda kakšno knjigo. Drugim želim veliko sreče, zdravja in srečno novo leto! Kaja Nikić, 6. c

Julija Lili Zrim, 6. c  

  Zoja Kos, 6. c

  Nil Szabo, 6. c

  Nemanja Konatar, 6. c

  Val Marušič, 6. c

  Mila Gerič, 6. c

  Dragi Božiček ! Leto 2020 je bilo čudno, saj so se dogajale številne slabe stvari. Največ tega je povzročil Corona virus. Dosti ljudi je zbolelo, dosti umrlo, omejili smo svoje gibanje, skoraj nič se letos nismo družili s sorodniki in prijatelji, že dolgo nismo bili v šoli, nismo mogli iti na noben izlet in tako dalje. Zato si za božič želim, da bi bilo leto 2021 boljše. Dragi Božiček uresniči mi mojo željo, bi se Corona virus umiril, da bi bilo cepivo zanj učinkovito in ljudje ne bi več zbolevali in umirali. Najbolj od vsega si želim, da bi bili vsi zdravi, veseli in da nikogar več ne bi bilo strah, da bi zbolel in ostal brez službe ter denarja. Mislim, da si to želijo tudi ostali otroci in odrasli ljudje. Zato ti ni treba posebej izbirati med tem, katero in čigavo željo boš izpolnil. Lepo te pozdravljam.                                                 ...

Nekoč je v nekem gozdu živel ježek. Tam so živele tudi druge gozdne živali kot so srne, lisice, zajčki, veverice in različne ptice. Skupaj so počele marsikaj. Sredi gozda je bila jasa, kjer so se živali vsak dan zbirale. Skupaj so se igrale, lovile, smejale in kasneje od utrujenosti počivale. Ko je deževalo, so se skrile v lisičkin brlog. Ko je sijalo sonce, so skakale naokrog in lovine njegove žarke. Tako je leto minevalo in zgodilo se je, da jih je presenetil sneg. Kar skozi noč je vse pobelilo in ježek se je zbudil v zasneženo jutro. Ustrašil se je, ker še ni imel pripravljene zimske zaloge hrane. Le kje jo bo našel? Hodil je naokrog in gledal, kje bo zagledal kakšno jagodo, kakšen oreh, vendar ni nič našel.  Z drevesa je to opazovala veverička, ki je prav tako začudeno gledala v belo naravo. Vprašala je ježka, zakaj tako žalostno gleda. Povedal ji je, da nima kaj za jesti skozi zimo. Veverica je pritekla do njega in ga objela. Rekla mu je, da naj ne skrbi. Oba sta stekla do j...

Pred davnimi časi in za devetimi gorami je živel droben deček Tristan. Bil je dobrega srca in žalostnih oči. Živel je s hudobno mačeho Matildo, saj je mamica bila bolna in je zaspala za vedno, oče pa se je znova poročil z grdobo Matildo.  Matildi ni bilo mar za nobenega od njiju , hotela je le cekine in velik mogočen grad, v katerem so živeli. Tristan se je cele dneve podil za žogo, nakar je nekega lepega dne ugotovil, da je žoga sama odletela v gol, tako je ugotovil, da lahko premika, kar je želel.  Neko   soboto so se odpravljali na dvorni ples, kjer je Matilda hotela zastrupiti njegovega očeta Maximiljana. Tristan je videl, kako mu je stresla čudežni prah v kelih. Z noskom je poskrbel, da se je kelih razbil na tisoče koščkov, kateri so pristali na Matildi. Oče je zajokal ter ves prestrašen objel Tristana in ga odpeljal domov.  Sklenila sta, da imata vse in da bosta živela sama in srečna do konca svojih dni. Tristan Domitrovič, 6. b  

Nekoč je živel fan t po imenu Maj. Njegova največja želja je bila, da bi odpotoval v Ameriko. Maja je zanimal cel svet še posebej Amerika. Nekega dne je dobil priložnost za polet v Los Angeles. Bil je zelo vesel, saj je bila to njegova največja želja na svetu. Ampak on je bil nenavaden fant, saj v  Los Angeles ni odpotoval z letalom ali ladjo, ampak je poletel z zmajem. Zmaj je bil velik tri metre, bil je oranžne barve in imel je dolg rep. Ime mu je bilo Mahuj. Maj in Mahuj sta dobra prijatelja. Po 23 urah je priletel do Los Angelesa. Bil je zelo presenečen, saj je to zelo veliko mesto. Najprej si je ogledal mesto,  nato pa še plažo in morje. Ko je bila že tema, se je odpravil nazaj v hotel. Na poti  v hotel je videl tri leteče motorje in en leteči traktor. Ko je opazil ta vozila, ni mogel verjeti kaj vse se v Los Angelesu lahko zgodi. Ampak to ni vse.  Naslednji dan, ko se je odpravil na ameriški zajtrk,  je iz strehe hotel skočil tiger, ki je lahko letel. Maj ...

  Bil je mrzel dan in zapadel je sneg, jaz pa sem morala v hiši pisati domačo nalogo.  Kar naenkrat pa nekdo potrka na vrata. Bila sem začudena in odšla sem odpret.  Pred vrati je stal velik mož z vrečo angleške soli. Najprej sem mislila, da je prišel očka, zato sem se mu opravičila, ker še nisem   naredila hišnih opravil. On pa se je zasmejal in se mi predstavil kot Martin Krpan. To me je zelo presenetilo, saj sem se ravnokar učila o njem. Povabila sem ga noter in mu skuhala čaj, saj je prepotoval dolgo pot po snegu. Pripravila sem mu pecivo, ki ga je spekel moj brat, in sadni čaj.  Ko je pojedel in popil, me je vprašal, če bi se šla kepat in naredit snežaka. Rekla sem mu, da žal ne morem, saj moram napisati nalogo. Nasmehnil se je in mi ponudil pomoč. Sprejela sem jo in odšla sva pisat nalogo. Hitro sva jo naredila, saj sva skupaj znala več.  Ko sva končala, sem pripravila torbo za ponedeljek in se toplo oblekla. Odšla sva ven na sneg, naredila sva prvega...

  V tem spisu je hmmmmmm no ja, recimo, da to sploh ni spis, temveč samo razlaga mojih sanj. V glavnem to so bile le burne sanje. Pri slovenščini smo v šoli brali zgodbo Martin Krpan. Naslednjo noč se mi je pa to čisto zares sanjalo. Na enkrat sem se znašla na Dunaju in to pred velikim dvorcem. Verjetno vas zanima kako sem vedela, da sem na Dunaju, haaaa, ja pisalo je in to na veliki tabli. Kar na lepem se   mi je pred očmi pojavil lep konj in sem takoj pomislila: ,,Ta pa mora biti od Martina Krpana.'' Šla sem naprej po mestu in mi je nasproti prišel velik, močan, mišičast moški. Nisem ga poznala. Predstavil se mi je, da je Martin Krpan. Prosila sem ga, naj dvigne konja, da mi pokaže, če je res tako močan. Res dvignil ga je, brez kakršnega koli napora, mišice so se mu kar napele. Nato je konja odložil. Dvignil je z eno roko   mene in   z drugo cesarja, ki je šel mimo. Tako sva v zraku na Krpanovi roki sedela na eni jaz na drugi cesar. Potem smo vsi skupaj odšli...

Nekega dne je kralja Matjaža predramil hrup izven njegove jame. Hotel se je dvigniti, ampak ga je dolga siva brada, ki se je že devetkrat ovila okoli stare kamene mize, zadržala. Ko si je sivo brado odvijal od mize, se je močan hrup še bolj približal. Videl je, kako so se vlažna tla in apnenčev strop z malimi tresljaji začela tresti. Za las se je umaknil padajočemu kapniku, ki bi ga skoraj zadel. Vzel je mošnjo zlatnikov, ki so mu še ostali in se med potjo spraševal, zakaj jih je tako malo. Vrata so bila skoraj zataknjena, saj so bila iz velikega mrzlega kamna. Čeprav jih je kar enostavno odprl, je opazil, da so na drugi strani opraskana in delno uničena. Zunaj je bilo vroče in sonce mu je sijalo v oči. Ko si je z roko podržal senco čez oči, je opazil, da so pred njim velike »zgradbe«, ki se premikajo na skoraj vse načine. Izgledali so kot veliki vozovi, ki so goreli, saj so za sabo puščali veliko dima. Videl je, kako se stroj z velikim kolesom vrti in si napolnjuje velike železne žl...

SAVITRI                     Avtorica : Silvestra Rogelj Petrič Glavne osebe : 11-letna deklica Eva, njena mama in očka, Savitri - deklica iz Indije, Munira, Gabriela, Ju Kjong, Julija. Zakaj sem si izbrala to knjigo : Knjigo mi je priporočala knjižničarka v knjižnici. Komu je knjiga namenjena : Mogoče vsem, ki si želijo spoznati občutke živeti v tuji državi. Zakaj bi jo priporočala drugim : Priporočala bi jo, ker prikaže življenje in kulturo v drugi obliki, kot smo je mi vajeni. Opis najljubšega odlomka iz knjige : Ker se je dogajalo v Indiji, tam ni zime. Bližal se je božič. Eva je bila v pričakovanju Božička in dedka Mraza. Savitri ni vedela, kdo to je. In je vzkliknila, da je to verjetno bog, ki živi v hladilniku. Temu sem se nasmejala. Eva je rekla, da pusti darila pod novoletno jelko. Savitri tudi tega ni poznala. Ko ji je Eva je rekla, da je to nekakšna bodičasta palma, sem se morala spet nasmejati.  ...

  JELKINO POTOVANJE Nekoč je živela deklica, ki ji je bilo ime Jelka. Živela je v majhni vasi in njena družina ni imela veliko denarja. Imela je mamo, očeta in mlajšega ter starejšega brata. Ker niso imeli veliko denarja, je njen oče bil skoraj ves čas v službi, vendar so se na to sčasoma navadili. Njena mama je skoraj ves čas opravljala opravila v hiši, zato se z Jelko in njenima bratoma skoraj ni pogovarjala. Ona in njena brata so sami skrbeli zase, kar veliko krat ni bilo najbolje. A opravila so si razdelili tako, da je vsak delal kar je znal. Jelka je kuhala in prala perilo, njen starejši brat je šel na lov za hrano, njun mlajši brat pa je pomagal mami pri opravilih. V prostem času je Jelka rada jahala, njena brata pa sta rada skupaj lovila. Jahanje je Jelki šlo, tega pa ne moremo reči za njena brata. Loviti jima je bilo težko, saj nista znala jahati. Jelko je, tako kot tudi njena brata, zelo zanimalo očetovo delo. Niso vedeli, kaj je bila njegova služba, vprašati pa niso m...

  V mestu je poleg vseh ostali hiš stala ena posebna. In sicer ni bila lepša od drugih, ampak v njej je živela deklica, posebna deklica. Ni bila kot ostali, bila je zelo hudo bolna. Zelo je bila pozabljiva, ni se spomnila niti kaj je imela včeraj za zajtrk, včasih se ni spomnila niti lastnega imena. Zaradi bolezni ni mogla hoditi v šolo. Branja, pisanja, stetja števil sta jo naučila starša. Zaradi tega ni imela nobenega prijatelja. Deklica je morala vsak teden obiskovati zdravnika, ki jo je pregledoval, saj je jemala zelo močna zdravil. Deklica je nekega dne  z mamo  obiskala zdravnika. Mami te deklice je zdravnik predlagal, da ji kupi zvezek, v katerega naj zapisuje, kaj je delala tistega dne, kaj so njene sanje, zapisuje naj njene skrivnost ali želje …  Po obisku zdravnika sta šli takoj v trgovino. Mama ji je rekla, da si lahko izbere kateri zvezek hoče. Gledala je vse zvezke, bili so roza, modri, zlati, bleščeči,   kakršnega si si zaželel. Ampak nobeden ji ...

  Nekega lepega dne se je Adrijeva družina selila v mesto, kjer je vsaka hiša imela najmanj tri drevesa. Toda hiša, ki jo je kupila Adrijeva družina, je imela samo eno drevo na dvorišču.  Adri je bil osamljen, ker v novi šoli ni nihče hotel biti njegov prijatelj. Tako je nekega dne Adri šel brat knjigo pod drevo. Ko je drevo videlo, da se deček slabo počuti, je nenadoma spregovorilo: "Pozdravljen!" In Adri se je tako prestrašil, da je knjigo kar vrgel na sosedovo dvorišče, drevo pa je reklo, naj naredi tri kroge okoli njega, in v drevesno luknjo pove svojo željo. Ko je fant to naredil, si je zaželel, da bi ga otroci spoštovali.  Nato je deček drugo jutro šel v šolo, kot da se ni nič zgodilo. Ves njegov razred je pritekel k njemu in prosili so ga, naj bo njihov prijatelj. Adri je dobil dvanajst novih prijateljev. Ampak ko se je Adri spet pogovarjal z drevesom, je to videla njegova soseda, ki je imela kar tri hčerke, ki so bile tako razvajene, da so svojo mamo prisilile, da...

  Nekoč je živela deklica, ki so jo klicali Rumena kapica. Zbolel ji je dedek, zato ga je obiskala. S seboj je imela hamburger, pomfri, pico in kokakolo. Prinesla mu je tudi računalnik, da mu ne bo dolgčas. S skirojem se je odpravila do njegove hiše. Na poti je srečala volka. VOLK (drvi s štirikolesnikom, se ustavi): Kam pa kam, Rumena kapica? RUMENA KAPICA (začudeno, prestrašeno): K dedku. Korono ima, pa ga grem obiskat. VOLK: Kaj pa nosiš v tej veliki torbi? RUMENA KAPICA: Same dobrote iz McDriva, da ne bo lačen, pa računalnik, da mu ne bo dolgčas. VOLK (zvito): U, kako lepo! Kje pa živi ta tvoj dedek? RUMENA KAPICA: Zakaj neki? Ga misliš pojesti? VOLK (zgroženo): Seveda ne! Vegetarijanec sem, poleg tega ne želim dobiti korone. RUMENA KAPICA: No, super, pa pojdiva! VOLK: Ja, ampak, ti kar pospravi ta tvoj ubogi skiro. Blato je, z njim ne moreš nič. Skoči lepo na moj štirikolesnik. RUMENA KAPICA: Si nor? Držati morava razdaljo 3 metre. VOLK: Točno! Skoraj bi pozabil. Prideta do de...

Filiji so konjički, ki živijo v veliki razkošni vili. Zraven njih je brlog, v katerem živi velik medved. Nekega lepega sončnega dne se Robi odloči govoriti s kraljico in jo vprašati, če lahko gredo ven. ROBI: Pozdravljeno, veličanstvo, rad bi vas nekaj vprašal. KRALJICA: Oh, živijo, Robi, ti samo vprašaj in ni me treba klicati veličanstvo, reci mi samo Anastazija. ROBI: Mene zanima, če se lahko gremo ven pred hišo lovit? KRALJICA: Ja, samo pazite, da ne zbudite medveda. Govori se, da je že šel spat. ROBI: V redu, bomo zelo previdni. Robi gre ostalim povedat, da se lahko grejo ven lovit ampak zaradi navdušenja pozabi omeniti, da morejo paziti, da ne zbudijo medved, ki že spi. Vsi se zelo zabavajo nakar pride medved. MEDVED: Kdo tako moti moj spanec, rad bi malo zadremal. Filiji takoj zbežijo nazaj v hišo. Vojaki, ki imajo krila se postavijo na streho nato pa se zasliši poveljnik. POVELJNIK: Filiji v napad!!!!! Medved se zelo prestraši in začne bežati. Ko vse to zas...

  Dogaja se v zaprtem vlažnem in mrzlem okolju. Je v obliki hangarja, kjer Damijan Cray hrani pomembne dele za rakete. Alex je privezan na stol. ALEX; Oblečen enostavno v belo majico in  kavbojke.                                                           DAMIAN CRAY; Oblečen elegantno v suknjiču z rdečo kravato.                                  SILA 3; Oblečeni vojaško v vojnih suknjičih in opremljeni s pištolami. DAMIAN CRAY: No Alex. (Odpre škatlo.) Vidim, da te je vseeno mikalo, da si se vrnil na otok. (Vzame steklenico viskija.) Vidiš to steklenico. Je eden najboljših viskijev na svetu. Steklenica stane preko 7.000 dolarjev . (Odpre steklenico in si nalije kozarec.) ...