Naša beseda

 Povedala vam bom zgodbo o naših počitnicah. Šli smo kampirat v kamp. Povedali so mi, da je ta kamp v gozdu, ampak naj me ne bo nič strah, saj je tam čisto varno. Tako sem se veselila, da celo noč nisem mogla zatisniti oči. Zjutraj smo vstali že ob sončnem vzhodu. Preden smo se odpravili, smo preverili, če so vsa okna zaprta in vrata zaklenjena. Med potjo smo se pošteno nasmejali, saj nam je mama pripovedovala zgodbe, ko sta bila z očkom še otroka. Mati in oče se namreč poznata že od malih nog, saj sta bila soseda. Ko smo prispeli, smo se najprej malo razgledali naokrog. Bilo je zelo lepo, čeprav sem si umazale čisto nove športne copate. Videli smo, kako listje pada z dreves, ptice letajo in kostanji že ležijo po tleh. Nato smo se šli razpakirat. Z očkom sva bila zelo hitra, zato nama je mama naročila, naj greva nabrat drva, ker bomo zvečer zakurili. Medtem ko sva se sprehajala, so se nama pljuča napolnila s svežim zrakom. Zvečer smo se imeli zelo lepo, ampak sem malo pogreša...

  Nekoč je živel Jakec. To je bil najbolj vesel otrok v vesolju. Veselje je kar vrelo iz njega. Seveda, kdo pa ne bi bil vesel, ko odpre vrata in zunaj zagleda sonce. Na vsa pljuča je vdihnil svež jesenski zrak. Sreča je pokukala na plan, ko je zagledal kup listja in skočil vanj. Splezal je na vrh drevesa, da bi lahko videl ptice in mačko, ki je sedela na sosedovih drveh. Vzel je kostanj in ga vrgel mački. Takrat pa je pritekla mati in povedala, da je podana prepoved hoditi zunaj brez maske med korono. Njemu pa je bilo nošenje maske največje breme. Obul si je copate in šel v svojo sobo. Želel je najti zdravilo za virus. Po nesreči se je polil z vzorci. Okužil se je. Oči so ga pekle, a še vedno ni izgubil tistega pogleda, da mu bo uspelo. Bil je večer, mati se mu je nasmehnila za lahko noč in zaprla vrata. Zaradi kemikalij se je megla dvigovala iz preproge in iz nje virus. Zaradi človeškega DNK se je spremenil v človeško podobo. Jakcu so se roke zatresle, prestrašil se je. Vze...

 Nekoč je živel otrok po imenu Miha. Miha se je že zelo veselil jeseni, saj je rad opazoval barvno listje in poslušal ptice. Končno je prišla jesen in Miha je materi pomagal zlagati drva. Ker je bil že večer, sta Miha in njegova mati odšla v hišo. Stopila sta skozi vrata in si obula copate. Oče je sedel na kavču in bral časopis. Mihi je povedal, da je v vas prišel hudoben virus in da vas lahko reši le čaroben kostanj, ki je skrit globoko v gozdu. Miha je vedel, da je virus smrtonosen in se odločil rešiti vas.  Ko je zjutraj posijalo sonce, je šel v gozd, da bi poiskal čaroben kostanj. Zjutraj je bila zelo gosta megla in ko je deček prišel v gozd, se je takoj izgubil. Bilo ga je zelo strah in mislil je, da ne bo nikoli več videl svoje družine. Bil je na robu joka, ampak tedaj je zagledal visoko drevo. Listi na tem drevesu so žareli in Miha je mislil, da je zašel v čaroben gozd. Nenadoma je na tleh zagledal nekaj majhnega in svetlečega, in to ni bil list. Bil je čaroben kostan...

Avtor knjige je Thomas Brezina, naslov knjige, ki sem jo prebral, pa je Na sledi piratom z Bodenskega jezera. Knjiga se mi zdi zelo zanimiva zato, ker govori o pustolovščini. V knjigi nastopa veliko oseb, glavne osebe so Aksel, Dominik, Lieselotte ali Lilo in Popi ̶   njeno pravo ime je drugače Pavla, a je to ime zanjo grozljivka. To knjigo sem si izbral zato, ker so mi bile platnice knjige všeč in ko sem prebral prvo poved v knjigi, mi je bila zelo duhovita in zanimiva. Knjiga ima 131 strani. Na začetku govori o tem, kako so potovali z vlakom in kako je dekle izgubilo ravnotežje v Dominikovem naročju. Na koncu knjige pa je, da teta spozna nekega lovca, ki jim pomaga v stiski. Moj najljubši odlomek govori o tem, kako je v Dominikovo naročje padlo dekle. Nekega sončnega dne je Dominik bil na železniški postaji, ko je naenkrat v njegovo naročje padlo dekle. Krivo pa je bilo to, da se je vagon prehitro odpeljal in ga je zamudila. Medtem ko je padala v Dominikovo naročje, pa ...

  A N T H O N Y         H O R O W I T Z OKOSTNJAKOV   OTOK Alex Rider     Agent Crawrey      Sabina      Stražar      Alan Bunt General Sarov      Conrad      Agent Turner      Agentka Troyeva To knjigo sem izbral zato, ker so mi všeč kriminalke in bolj pustolovske zgodbe. V tej je veliko pustolovščine in zanimivih pripetljajev. Enako kot veliko mogočih načinov, da se misije najstniškega agenta Alexa končajo prehitro. Knjiga je zanimiva iz več vidikov, saj vsebuje vse različne teme in je večinoma razdeljena na 2 dela (misiji). Moje najljubše poglavje je, ko se reši iz prve misije in ga agenta pošljeta na dvotedensko misijo. Tam se stvari še bolj poslabšajo, saj je njihov skrivni vhod v resnici velika past, kjer umreta agenta, ki sta se pretvarjala, da sta oče in mama Alexu. Tam ostane Alex sam z č...

    Šola na daljavo je bila zadosti, pusti nas živeti na prostosti. Iz človeka na človeka ta korona poteka, tako okužimo se vsi, razen mačke in psi. Celo življenje se je obrnilo, zdaj obstajajo samo še maske in razkužilo.   Živa Nonkovič, 5. b

  Urška Fartelj je prekmurska kulinarična blogerka, avtorica bloga 220 stopinj poševno, pisateljica knjige 220 stopinj poševno in moja mama. Svoje delo opravlja iz veselja in želje po kuhanju. Danes ima njen blog več kot 1 milijon ogledov na mesec, izdala je tudi knjigo, v kateri so zbrani recepti, ki so najljubši nama z bratom, in tisti, ki jih je pripravljala njena mama ter so najljubši njej in njeni družini.   Kako in zakaj ste začeli pisati ta kuharski blog? Zato, da zapustim otrokoma nekaj dobrega. Želim si, da bosta imela, ko odrasteta, dobre recepte za jedi, ki ju bojo spominjale na otroštvo. Kako ste prišli do imena 220 stopinj poševno? 220 stopinj zato, ker se pri tej temperaturi pripravijo naše najljubše jedi: Zlato zapečene perutničke, kruh, lazanja… Poševno pa pomeni, da naj se v življenju ne držimo strogih pravil, ampak hodimo skozi življenje z veliko prilagajanja. Kuhinja naj bo prostor, kjer bomo lahko kuhali, ustvarjali po svoje, torej šli poševno. Ali ...

  V petek, 25. 9. 2020, je sedmo- in osmošolce, ki so se letos prijavili k bralni znački, obiskal poseben gost, Andrej Rozman - Roza, ki je letos tudi prejemnik večernice, nagrade za najboljše mladinsko delo. Prejel jo je za knjigo Rimuzine in črkolazen. Osmošolka Veronika ga je pozdravila, na kratko predstavila, mu prepustila besedo, da se sam predstavi, na koncu pa se mu tudi zahvalila in v imenu nas vseh podarila sliko našega učenca v spomin. Darila se je zelo razveselil.   Veseli smo bili, da smo ga lahko videli v živo in ga lahko vprašali, kar nas zanima. Nekaj od vprašanj, ki smo mu jih zastavili. Koliko knjig je napisal? Še sam ne ve, koliko knjig je napisal.   Kdaj je začel pisati pesmi? S pisanjem pesmi se ukvarja že od drugega razreda.   Katera je bila njegova prva pesem? Njegova prva pesem je imela naslov Semafor. Napisal jo je pri sedemnajstih letih. Meni je bil obisk Andreja Rozmana Roze zelo všeč. Na koncu sem ga prosila tudi za njegov avt...