Naša beseda

  V dolini za devetimi mesti je živelo dekle po imenu Genofefa. Imela je sestro dvojčičo in vsaka je imela svojega psa. Sestri je bilo ime Genopepa. Črnemu psu je bilo ime Geri, rjavemu pa Gorge. Genofefa je ima dolge črne lase, eno oko je imela modro, drugo rjavo. Bila je visoka in suha. Zelo rada se je oblačila v črno-zelena oblačila in imela je psa Gerija. Njena sestra Genopepa je imela kratke rjave lase. Bila je majhna in oblačila se je v pisana oblačila. Njenemu psu je bilo ime Gorge. Nekega vročega poletnega dne so se odločili, da se opravijo do potoka. Če so želeli priti do potoka, so morali skozi debelo staro drevo, v katerem so živeli škratje, ki so bili zelo nagajivi. Nosili so zelene kape, rdeče majice in velike čevlje. Vsi so se jih bali. Ko so prišli do drevesa, so zelo počasi vstopili, saj jih je bilo strah. Niso vedeli, kaj jih čaka. Vstopili so in ugotovili, da je vse čisto normalno in da škratov ni doma. Hitro so oddrveli do konca drevesa. Bolj so se približevali oto

  Nekoč je v vasici živela petnajstletna deklina z imenom Lučka. Živela je s svojo mamo, oče pa je umrl, ko je bila stara le štiri leta. Bili sta revni, zato Lučka ni hodila v šolo, ampak jo je doma učila mama.  Ko je nekega dne šla po vodo v vodnjak, je od daleč videla sedem živali, ki so hodile po potki, zgledale so ji, kot bi bile hipnotizirane in Lučka je imela prav. Sledila jim je in prišla globoko v gozd. Tam je videla zelo ogromno kraljestvo, kar ji je bilo čudno, saj je segalo čez drevesa, od daleč pa se to sploh ni videlo. Stopila je v čudovit grad in na prestolu zagledala princa, ki je imel v roki piščal, s katero je hipnotiziral živali. Približala se mu je in čim bližje je prišla, tem bolj se ji je zdelo, da je začaran v nekakšen urok. Ravno, ko je hotela vzeti piščal, se je princ naenkrat spremenil v čarovnico. Lučka je hotela zbežati, a vrata so se zaprla. Čarovnica jo je ugrabila in jo hotela pojesti. Medtem ko je pripravljala omako, ji je razlagala, kako je bila to samo

Pred davnimi časi, v čisto navadnem mestu,  čisto navadnega poletja,  je živela deklica. Ime ji je bilo Neža. Neža je bila drugačna od njenih prijateljev. Imela je velike sanje.   V sanjah je Neža vsako noč odpotovala v pravljičen svet. V njem so živeli vsi junaki pravljic. Tam je bila vas, v kateri so živeli junaki pravljice Laži. To so bili: dekla v čudni hiši pa tudi trije bratje, ki so jo snubili. V tem svetu je bil otok, na katerem so živeli otrok in njegova mati z mačko, psom in kačo iz pravljice Čarobni prstan. Tam je bil tudi gozd iz pravljice Kako je lisica nehala biti zvita. Pa tudi veličasten grad, v katerem je živel cesar, kateremu so bila pomembna samo oblačila. Pa še veliko več pravljičnih likov. Neža je vsako noč, ko je odpotovala v ta čudežni svet pravljic, opravila novo zadolžitev. Ona je bila otrok, ki je zakričal, da je cesar brez oblačil. Ona je pomagala tretjemu bratu obrniti njivo, da so z nje stresli zelje. Vsako noč se je preselila   v novo pravljico in pomagala

  Nekoč so prebivale v čudovitem gozdičku blizu majhnega mesta gozdne živali, ki so se med seboj zelo razumele in si vedno pomagale. Nekega dne pa so zaslišale čudne zvoke. Ti zvoki so prihajali iz notranjosti gozda. Spraševale so se, kdo bi to lahko bil. Kaj takega še niso slišale. Trije največji medvedi so se odločili, da bodo preverili, kaj se dogaja. Ko se je zmračilo in je vse utihnilo, so se odpravili na stražo. Že čez nekaj trenutkov pa jih je napadlo nekaj majhnega. Bilo je tako nadležno in boleče, da medvedi več niso zdržali in so jo popihali domov. Naslednjega jutra so bile prestrašene živali zgrožene. Njihov predel gozda je bil skoraj uničen. Medvedi so jim pripovedovali, kako so jih neznana čudna majhna bitja napadala. Omenili so, da so bila rjavo-oranžne barve in kosmata. Jež se je takrat spomnil, da je nekaj podobnega tem bitjem videl pred dnevi, ko so prišla v gozd in si pod starim hrastom naredila bivališče. Veverica pa jih je z drevesa slišala, kako se bahajo, da bod

  Živel je deček po imenu Maks. Bil je zelo dober nogometaš. Treniral je pri revnem klubu, ki je zaradi njega zelo uspel. Tam je treniral do enajstega leta.  Nato so ga povabili v boljši kljub po imenu Borusia Dortmund. Tja je odšel, ker so ga trenerji in njihovi pomagači spremljali pri njegovih igranjih v prejšnjem klubu.  Ko je Maks dopolnil osemnajst let, je bil v Borusini v prvi postavi. Imeli so prijateljsko tekmo proti Barceloni. Takrat je Maks prvič igral proti tako dobremu klubu in igralcem. Na tej tekmi je odigral zelo dobro. Trener Barcelone ga je povabil, da bi igral za njih. Maks je takoj rekel, da bi, ker je to njegov najboljši klub in si je vedno želel igrati zanj.  Tako je prestopil k Barceloni igral za njegovo najljubše moštvo in si uresničil sanje in kariero. Denis CIGÜT   6. b

  Hana Merica, 4. c